Kako je že tista pesmica: »Naša četica koraka…«, dvomim pa, da tudi »strumno in veselo«, ko se pripravlja na oktobrski odhod v Afganistan in na prevzem gotovo bolj nevarne naloge, kot jih opravlja danes. Vlada se je namreč odločila, da bodo slovenski vojaki v tej vojni, ki se ji ne sme reči vojna, ampak »vzdrževanje miru«, sodelovali tudi v tako imenovanem OMLTju, oziroma v operaciji usposabljanja domače vojske za boj proti talibanskim upornikom. Obstoječi 73 članski slovenski kontingent varuje bazo v Heratu, kjer so nastanjene tudi španske in italijanske sile, deluje na nadzornih točkah in patruljira neposredno okolico. Okrepljen na cca. 100 vojakov in vojakinj, z vključitvijo tudi 11 pripadnikov nacionalne garde iz Kolorada, bo oktobra pričel še z urjenjem afganistanskega bataljona. Samostojno. Nič pretresljivega, bi rekli, če ne bi vedeli vsi, da to pomeni tudi korak bližje neposrednim vojnim operacijam in torej k veliko večjemu tveganju. No, odgovorni na obrambnem ministrstvu in v Slovenski vojski pravijo, da bodo naši fantje in dekleta ustrezno usposobljeni in opremljeni, oziroma oboroženi… z avtomatsko puško F 2000 S, s pištolo, nekateri tudi z orožjem večje ognjene moči, ter ne nazadnje z 40 urnim tečajem afganistanskega jezika.

Katerega? Ja, specifikacije ni. Upati je le, da vedo koga bodo urili in s kom se bodo sporazumevali, ker uradna jezika sta dva. Koliko je bilo prelite krvi v zgodovini zaradi zmot in šumov v komunikacijah.
Šalo na stran, šale v tej deželi ni. Ena najmočnejših sovjetskih vojska, 40. Armada, ki jo je bila 79. leta poklicala za boj proti islamskim upornikom, ki so jih mimogrede podpirali Američani, takratna marksistična afganistanska vlada, je zdržala 10 let, nato se umaknila. Poražena, potolčena, potrgana, z ogromnimi izgubami. Nič ji niso pomagale njena številčnost ter njeni vrhunski usposobljenost in opremljenost. Vrnila se je domov kot Američani iz Vietnama 15 let poprej.

Prihodnje leto bo 10 let od bonskega sporazuma. Z njim je bilo dogovorjeno, na osnovi resoluciji Varnostnega sveta OZN, ki so sledile 11. Septembru v ZDA in zatekanju Al Kaide in Bin Ladna k Talibanom, da bo poveljevanje ISAFa, »Mednarodne sile za varnost in pomoč«, v boju proti terorizmu in za ureditev razmer v Afganistanu, zaupano zvezi NATO. Rojena je bila prva NATOva misija zunaj območja zavezništva. Glavno breme, vlogo in besedo so seveda prevzeli Američani.

In ko se 10 obletnica formalnega pričetka te krvave in nepojmljivo drage avanture bliža – samo ZDA so doslej potrošile skoraj 300 milijard dolarjev - butnejo na dan, po zaslugi ali ne spletnega portala WikiLeaks, tajni vojaški dokumenti, ki razkrivajo kako se upor Talibanov krepi in se zavezniškim silam vse slabše piše. Zve se o dvojni igri Pakistana, o obstoju posebnih enot ameriške vojske izven NATOvega nadzora, za likvidacijo talibanskih voditeljev pa še koga, in o drugih umazanih podrobnosti tudi v zvezi z nenamernimi žrtvami med civilnim prebivalstvom ter z ostalo kolateralno škodo, kot se ji reče.

Kakorkoli se pomen in učinek te objave skuša minimalizirati, češ gre za informacije, ki niso nikakršna ekskluzivnost, nihče ni zavrnil, vsaj prepričljivo ne, projekcije, ki jih le te zarisujejo, o še dolgotrajni vojni in nič kaj rožnati usodi NATOve misije. Če že naj ta objava ne bi škodovala samim zavezniškim operacijam, sporoča pa, da se vojaško zmagat proti Talibanom ne da in da je torej na potezi znova in predvsem politika. Sporoča, med vrsticami seveda, da zahodna intervencija v to deželo ni bila najbolje domišljena, koncipirana, izpeljana, da je bil pristop, morda v naglici ob potezah, ki jih je vlekla Busheva administracija, napačen. Simulacije so bile površne, potencialni scenariji nedodelani, analize pomanjkljive ali zgrešene, in odločitve, ki so vsemu temu sledile, neustrezne. Sicer bi bile danes informacije drugačne in bi napeljevale k sklepanju, da se vojna približuje koncu, da bosta v Afganistanu zavladala demokracija in politična stabilnost, da se bo dežela končno spet postavila na svoje noge, z vojsko vred, in da bodo zahodnjaki lahko odšli. Z glavo gor. Nekdo piše o novem Vietnamu, ki da čaka tako Američane, kot vse ostale NATOve vojake, ki so se jim pridružili. Torej tudi naše.

Doma, razumljivo, že nekoliko vre. Profesor Groselj, s katedre za obramboslovje FDVja, poziva vlado in slovensko politiko k zavedanju spremenjenega konteksta v Afganistanu in velikega tveganja, ki ga našim vojakom prinaša prevzem lastne skupine za urjenje, ker da so razmere tako zmedene in nezanesljive, da ne bodo niti dobro vedeli katerim Afganistancem bodo prenašali svoje znanje in vojaške veščine. Njegova predhodnica in sedanja ministrica za obrambo, gospa Jelušič, pa svarila zavrača, češ že od 2007 sodelujemo v OMLTju, skupno z Italijani, in dobro vemo v kaj se podajamo.

Med strankami se oglaša le Zares, s pozivom k razpravi v Parlamentu o teh novih pooblastilih našega kontingenta še preden okrepitvena enota odpotuje. Vse tiho od mirovnikov v civilni družbi, ki so verjetno na dopustu. Zveni pa lepo, ko se iz ust Barack Obame sliši, da se vsaj v Iraku zmanjševanje števila ameriških vojakov nadaljuje v skladu z načrtom, da bo njihovo sodelovanje v bojnih operacijah končano že ta mesec in da je bila ta vojna napaka.

Ali ona v Afganistanu ni? Odgovor nam bo postregel čas!

Terminal spisal Aurelio Juri.