Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Princ Broadwaya (2581 bralcev)
Petek, 20. 8. 2010
Matjaž Juren - Zaza



Dajmo, čisto takole hipotetično recimo, da ne vemo v katerem mestu se dogaja Princ Broadwaya. Recimo, da smo spregledali naslov, jebi ga, nismo se pozanimali, nismo poizvedovali, pozabili smo. Kurc, zadnjo sekundo smo se odločili, da gremo ne en film in smo pripizdili noter v kinodvorano in to ravno sekundo zatem, ko se je na platnu odrolal naslov.

Okej, jasno je, da je protagonist filma ganski imigrant, Lucky. Lucky je street hustla', natančneje, preprodajalec ponaredkov. Njegovi primarni delovni obveznosti sestojita iz postavanja na vogalih in radikalno-neposrednega oglaševanja znamk, katerih imetje v zahodnem svetu pomeni, da vam je uspelo. Guči, Prada, Armani, Guči, mimoidočim živahno deklarira Lucky in včasih mu uspe, da koga zvabi v ilegalno luknjo, kjer domuje votlina cenenih čudes in kjer se potem cenkajo za to nesrečno robo. Seveda, tudi Lucky sanja, da mu bo uspelo. Njegova delovna oprava signalizira, da je uspeh strogo uniforimran in determiniran. Pozlačene ketne, puhovke in piščančki, sicer vse fejk, iz druge roke in plastično, ampak vemo kam ciljamo in kam želimo, vemo kje, predvsem pa kakšna je ta materialna nirvana.

In tako smo spet pri mestu, za katerega recimo, da še vedno ne vemo, katero točno je. Oko veristične, tresoče kamere zvesto spremlja Luckyja, ki se konstatno giblje po njegovih ulicah in vse je tako zelo znano, res otipljivo, arhetipsko praska po našem spominu. Res je grdo in umazano in sivo in zadušljivo in polno neprivlačnih ljudi, ki vpijejo in najbrž tudi smrdijo, polno revežev in priseljencev in klošarjev. To barbarsko greznico psevdo-civilizacije smo že večkrat videli na poročilih, to je tisti kraj, ponavadi tretjega sveta, kjer se dogajajo katastrofe, kjer ljudje radi težijo, umirajo in se nasploh obnašajo necivilizirano.

Ampak v Luckyjevem mestu, čeprav s čudnim naglasom, govorijo angleško in konstantno omenjajo stvari, ki jih poznamo. In ljubimo. Manhattan, Upper East Side, Wall Street, navsezadnje Broadway. Dobro, če zdaj končno opustimo to našo neumno malo šarado namišljene nevednosti seveda prav dobro vemo, da gre vseskozi za New York. Za Veliko jabolko. Ki pa ga ne prepoznamo. Ki ga ne ljubimo. Princ Broadwaya nas sili, da gledamo nekaj, česar nočemo videti, netaktno ruši zvesto podobo o zloščenem svetilniku zahoda, ki nam jo je medijski aparat že od majhnega tako dolgo zarival v prekleti goltanec. Noben zavesten obrambni mehanizem ne pomaga, ker je Broadwayski princ že skonstruiran tako, da odvzema vse rešilne vrvi, ne glede na to, kako obupano hlastamo za njimi - glavni igralec je v resnici ganski priseljenec, ki je v gnilem jabolku preprodaja Gučije, dialogi so improvizirani, lokacije pristne. Sranje, kaj.

Najhujše je seveda spoznanje, da ta njujorški balon le navidezno deluje dualistično, da so torej na eni, ločeni ravni ljudje, ki so sposobni in jim je uspelo in na drugi tisti, ki jim ni, raznorazni Luckyji in vsi ostali neizbranci. Ko nas režiser Sean Baker sprehaja po ulicah, čisto jasno vidimo, da je pravzaprav vse povsod, bizarno pomešano in stopljeno in akoravno namišljena meja definitivno obstaja, dejanske ločnice med obojimi ni. V vsem tem smrdljivem urbanem oblaku so ljudje skupaj, samo, da imajo prvi prave gučije in ketne iz pravega zlata, drugi pa tiste, ki jih prodaja Lucky. In da se prvi delajo, da drugih ni, ker seveda vedo, da so tam zato, ker so drugi drugje... na slabšem.
GNILO JABOLKO
V osrčju te realistične socialne kritike, ki nikoli ceneno ne moralizira, je sicer preprosta zgodbica o novopečenem očku brez papirjev, ki mu v nič hudega sluteče naročje nenadoma spustijo dojenceljna, ki je mogoče njegov. Kontrast med ovedenjem o moreči vsakdanjosti in bleščečimi fantazijami, ki trohnijo pred našimi očmi, se z rastočo vezjo med (domnevnim) staršem in dojenčkom manjša, dokler se naposled ne izkristalizira v, k sreči, ne preveč tragičnem koncu, ki je hkrati tudi sporočilo Broadwayskega princa - ne sanjajte gnilih sanj.

Dojenčka je na kosmati dojki pogostil Matjaž Juren – Zaza.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Princ Broadwaya
cinephilius [07/10/2010]

zaza, ne vem, od kod ti tolikšna nadutost, moram reč, da tvoja kao kritika ne vseuje niti lucidnih zametkov, daj ne seri po radijskem prostoru, pa morda primi v roke kakšno knjigo o filmski teoriji
odgovori >>

    Re: Princ Broadwaya
    Zaza [07/10/2010]
    Aha, mislim, da vem, kdo je tole... Ne skrivaj se za nekim nom de guerre in povej kaj te zares žuli. Ali podaj konkretnejšo kritiko. Tole ni nič.
    odgovori >>