THE REAL McKENZIES, 25.8.2010, TRNFEST- KUD France Prešern, Ljubljana

* Včerajšnji večer je do dobra napolnil Letni vrt »Kuda«, kjer že devetnajsto leto poteka tradicionalni festival Trnfest. Ali so bili vzrok pravi festivalski gneči Kanadčani »The Real McKenzies« ali je le temu botrovalo dejstvo, da se poletje in počitnice nezadržno bližajo zatonu v jesen, ali je konec koncev polno prizorišče zgolj optimalen rezultat izkušene »kudovske« ekipe, je prav vseeno.

Sredin večer pred Kudom je raznoliki množici ponudil nastop The Real McKenzies, ki izvirajo iz Vancouvra, včeraj pa so se na odru pojavili v ekipi, ki je bila poleg Paula McKenzieja, idejnega očeta »benda«, sestavljena iz članov, ki jih povezuje punk rock založba Fat Wreck Chords iz San Francisca, in za katero so posneli in izdali zadnja dva albuma, Off The Leash in 10,000 Shots, ter več kot očitna pripadnost škotskim koreninam, seveda, predvsem glasbenim, ki jih vizualno potrjujejo s škotskimi dudami in primerno krojenimi prekrivali spodnjih okončin, ki jih pri nas doma imenujemo za »kikle«, Škoti pa za »kilte«. Morda se prav v podobnosti teh dveh besed skriva povezava našega kulturnega prostora z arhaičnim keltskim izročilom.

Keltski folk punk zasedbe The Real McKenzies zbrane po dolgem in po čez celotno zahodno, pacifiško obalo z domicilom v pristaniškem Vancouveru, obalni prestolnici kanadske province z imenom Britanska Kolumbija, je začel z uvodnim zvokovnim solo naskokom škotskih dud pred napovedano pol deveto večerno uro in ki so v rokah ter ustih Gorda Taylorja napovedale več kot uro in pol soočanja naših ušes s škotskim melosom prežet, zdaj že razpoznaven in vse splošno uveljavljen melodičen, speven, večglasen, ravno prav »distorziran«, s pravo mero hitrosti zabeljen, na poskok ustrojen kalifornijski punk rock, ki ga gojijo v optimalno nadzorovanih pogojih založbe Fat Records, in sicer v kombinatu, ki ga vodi legendarni Fat Mike, basist in vokalist še bolj legendarnih No FX.

Uvod, ki je pripadal dudam, je nadaljevala »a capela«; zbor vseh šestih moških v »kiklah« je brez spremljave instrumentov odpel tradicionalno bardsko več glasno pesem in potem ... Z dudam značilnim zvokom, melodiko in ritmiko osnovane rockovske skladbe, ki, tudi ko dude postavijo v kot, ostanejo v tem tradicionalnem aranžmaju, le da vlogo dud prevzame kitara, katere strune je včeraj ubiral Robbie Davidson, nekdaj član samih The Exploited. Punk's not dead!

Dodobra vpeljani v škotsko glasbeno dediščino in žal premalokrat zapeljani v punk rock sestop, se je publika počasi ogrevala v pozno poletnem sredinim večerom, katerega ozračje so klimatizirale nevihte v pretekli noči. Paul McKenzie je vodil tako zbrane na odru kot pod njim; na odru je posredoval pri ne prav posrečenemu »šaljenju« soborcev, z rokami je poudarjal glasbeni modus in publiko vabil na pivsko veselico in gibanje rok: »Gor v zrak in sem ter tja!«; se simptomatsko zmotil v kateri državi pije pivo, ter z izurjenim nastopom in glasom škotskega barda in rockovskega performerja držal tempo nastopa. Intenzivnost slednjega je občutno padla, ko je nekje v sredini nastopa sledil petnajst minutni »unplugged« vložek, ki je služil kot premor za nekatere pa umor. Zato pa je bila vrnitev v električne vode toliko bolj ekstatična in je pognala prve vrste v pogon in v zrak - z odra so leteli najstniki, na oder pa bodrilni vzkliki in aplavzi. Spomnili smo se preminulih velikanov punk rocka, jih pozdravili v rock'n'roll nebesa, se prerivali do »šankov« in »wecejev«, kjer smo iskali vsak svoja nebesa.

»Bis« je bil, kot se spodobi za »profije« in zaključil nastop »Pravih Mkinzijev«. Nikakor pa se ni zaključila veselica pred Kudom, ki bo svoj zaključni spev storila čez tri noči, 29. avgusta; takrat bo sklepno dejanje letošnjega Trnfesta pripadlo skupini Laibach in vsem tistim, ki boste takrat tam.

Recenziral Simon Vene