Hrana d. d. je nov alimentarni horor, ki je pred dvema tednoma z dvoletno zamudo pristal na sporedu ljubljanskega Kinodvora. Vendar ima gledalec občutek, da ni ničesar zamudil. Vse to smo že nekje videli. Le kako ne? Korporativni horor je še posebej zadnje desetletje končno dobil svojo antipodobo - vizualni serum za razpihovanje PR megle in njenih milijonskih vložkov. Kot kaže je politični angažma presedlal z besede in govorjenja na sliko in postal borba za podobe. Katere slike bodo obveljale v glavah občinstva? To je zdaj vprašanje!
Robert Kenneth, avtor dokumentarnega filma, nam je pokazal to, kar so vsebinsko že pokazali predhodni dokumentarni filmi kot recimo The World According to Monsanto (2008), Fast food Nation (2006), The Future of Food (2004), The Corporation (2003) ali Unser täglich brot (2003). Kenneth je zadevo posnel v zadnjem letu Busheve vladavine, na vrhuncu terorja, kjer je bilo vsako odstopanje od neoliberalne doktrine videno kot nepatriotsko. Snemati dokumentarne filme je vsekakor bolj varno kot iti na ulico, kjer lahko izgubiš tudi glavo.
PR dizajn korporativnega imaginarija ima v vizualni kulturi kot je ameriška trdovraten učinek in vsakič znova se mu je potrebno postavljati po robu predvsem z antipodobami, pa čeprav se bodo vsebine podvajale. Vizualno razsvetljevanje pa je začetek in v tem primeru žal tudi konec tovrstnega politično-aktivističnega angažmaja.
Hrana d. d. skuša tako kot njeni predhodniki ponovno skleniti prehranjevalno verigo, od katere smo v srečni nevednosti odtujeni. Dokumentarne podobe nas pahnejo onkraj osladnega PR natega o rustikalnem, zdravem in domačem. Iti onkraj pa ne pomeni nič drugega kot ugledati »tehnogrozljivko« serijske, visoko standardizirane proizvodnje, ki obdeluje in je že dodobra obdelala naravo in človeka.
Da bi PR lahko nemoteno tekel dalje in služil apetitu, so nekatere zvezne države uveljavile zakon, ki prepoveduje prikazovanje in snemanje proizvodnih linij v prehrambeni industriji. Prepoved dokumentarnih posnetkov se nasloni na argument, da le-te povzročajo gospodarsko škodo in blatijo dobro ime in ugled podjetja. Od tu dalje je kaznivo blatiti blato. Antikorporativna dejavnost je vedno lahko protiameriško dejanje in eden naglavnih sekularnih grehov ameriške družbe, kjer že dolgo ni več jasno, ali vlada nekaj takega kot država ali imajo gospostvo trdno v rokah korporacije in njihova logika.
Robert Kenneth je tako zaman skušal stopiti v stik s korporativnimi predstavniki, ki so vsi po vrsti zavrnili intervjuje. Njihov molk in vizualna odsotnost pa učinkujeta bolje od vsake njihove morebitne izjave. Kennethov dokumentarec ni presežek na ravni ideje in celote, je pa vreden zaradi svojih momentov in detajlov. Poleg ugotovitve, ki izvira iz knjižnega dela Erica Schlosserja - Fast Food Nation, da je ravno logika hitre prehrane spremenila celotno prehrambeno industrijo, imamo redko priložnost prisluhniti upornim pridelovalcem, ki imajo tendenco blatiti ugled in so zato praviloma izključeni iz interesne sfere mainstream medijev.
V izstopajočem intervjuju, ki ga je podal neodvisni ameriški kmet, zasledimo globoko kritiko ameriške kulture, ki so jo množice visoko profiliranih strokovnjakov v industriji in na akademijah vse manj zmožne formulirati. Slednji so za razliko od »slehernikov«, ki jih nuja in preživetje silita v razmišljanje, že zdavnaj postali specializirani idioti, ki jih zadeva samo še eno sveto vprašanje, in sicer »kako«. Kako nekaj narediti ali kako narediti, da zadeve gladko tečejo. Vsa ostala vprašanja so neproduktivna in neekonomična. Iz tega vidika nam lahko dokumentarec odpre čisto novo razsežnost, ki neposredno zadeva »know-how« in njegov teror do vsega, kar je še ostalo človeškega.
Dokumentarec posebej poudari položaj »upornih« kmetovalcev, katerih neodvisnost ne izvira le iz kljubovanja pogodbam velikih korporacij, temveč tudi iz dejstva, da so še zmožni formulirati vprašanje »zakaj«, ki je prvo vprašanje, ko se začnemo spraševati po etiki. Kam vodi kultura, ki v prašiču vidi le kup protoplazmatskega, genetskega materiala, ki ga lahko po mili volji dizajnira in manipulira? Navaden kmet je podal nepatriotsko, morda tudi kaznivo kritiko kulture, ki bistveno ne razlikuje več med prašičem in prebivalstvom ter človeštvom nasploh, saj so vsi skupaj postali uporaben material, ki ga je potrebno upravljati naproti produktivnemu koncu.
Hrana d. d. Roberta Kennetha je zgodba o privatizaciji narave in »know-how« terorju, ki jo obdeluje. Svoj aktivizem in težnjo h korenitim spremembam vleče čez cel film in ga dokončno zaključi s končnim pozivom, ki vabi k aktivni udeležbi. Poziv je preprost in sila vabljiv za male ljudi, kot smo mi. »Tudi vi lahko nekaj spremenite«! Vendar smo tudi tukaj prej kot državljani pozvani le kot potrošniki, ki imajo moč v izbiri. Ta pa je tako ali drugače vedno nema ali kvečjemu izražena v številkah in statistikah. Dokler se bomo šli le igrice o domnevni moči potrošnike izbire, se lahko posname še ducat angažiranih dokumentarcev. Na koncu bo vedno obveljalo: »E pur si muove«. Le da tokrat ne gremo več okoli sonca, temveč iz zemeljskega obličja naravnost v nebesa.
Za občestvo vseh spolov videl in spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>