* Ko je legenda berlinskega dubovskega techna Moritz Von Oswald s svojim triom, v katerem sta se mu pridružila finski tolkalec in elektrončkar Vladislav Delay ter elektrončkar Max Loderbauer lani objavil plošček ‘Vertical Ascent’, smo bili njegovi privrženci zmerno optimistični. Njihova glasba namreč ni prinesla nič bistveno novega, saj se je v tem času pojavila kopica zasedb, ki je v svojo izraznost na podoben način stapljala akustične in elektronske zvoke. Bolj natančno – kombinacije s tolkalci in elektrončkarji so sledile razmeroma poenoteni estetiki in tudi plošček ‘Vertical Ascent’ v tem pogledu ni prinašal bistvenih odmikov. Ko je zasedba pred slabim letom nastopila v ljubljanskem Kinu Šiška, pa je bil optimizem mnogo večji. Potrdilo se je, da je hipnotičen zvočni tok, ki mu sledi trojec, v živo mnogo bolj razgiban in oprijemljiv oziroma domišljen.
Vse prerado se zgodi, da tovrstne formacije postanejo same sebi namen, ali pa so neke vrste samoterapija za sodelujoče glasbenike, medtem ko poslušalci dobimo le malo opornih točk. Skozi prizmo statusa, ki so si ga v svojih dolgoletnih karierah zgradili trije čislani kreativci se je to v primeru Moritz Von Oswald Tria sicer zdelo malo verjetno, a senca dvoma je kljub temu ostala. Elektrončkanje v koncertnem kontekstu že po definiciji odpira vprašanje, kako smiselno je osnovno idejo prevajati skozi živo manipulacijo, saj ta običajno ne ponudi enakega presežka kot studijski posnetek. Seveda pa obstajajo izjeme in kot se je potrdilo v Ljubljani, mednje nedvomno sodi tudi Von Oswaldov Trio. Koncert je osvetlil dejstvo, da se njegova ideja uspešno razvije šele skozi trenutno živo manipulacijo s sintetizatorji, efekti, Delayevo rezervirano, premišljeno in intenzivno potrkavanje ter seveda skozi nadzor nad mešalno mizo, ki je bila koncertnem kontekstu vselej najbolj priljubljeno Von Oswaldovo orodje. Hipnotičen zvočni tok je oživel šele skozi spontano sprotno grajenje in interakcijo med trojico. Najvidnejšo vlogo pa si je pritrkal Delay, ki je močno razširil klasično vlogo tolkal. Nemalokrat se je pojavil vtis, da s svojim potrkavanjem v odmevu išče nastavke za melodične linije, ali pa je temu nemara botrovalo njegovo sledenje konsistentnemu ritmu, ki je v mnogo čem spomnil na početje njegovega še bolj čislanega kolega Jakija Liebezeita.
Posnetek z naslovom ‘Live in New York’ je bil zabeležen ob gostovanju trojca na tamkajšnjem festivalu Unsound v letošnjem februarju, ob tej priložnosti pa sta se trojici pridružila še čislani house producent François Kevorkian in detroitska techno legenda Carl Craig. Prvi z efekti, drugi z modularnim sintom in prav Craigov prispevek je tisti, ki aktualni posnetek tudi najbolj zaznamuje. Njegovo atmosferično, melodično barvanje konsistentnega ritmičnega tkiva povsem zabriše ali še raje izpostavi močne vezi med zapuščino krautrockerjev ter berlinskim in detroitskim technom. Kakopak skozi njegov izjemno prefinjen, subtilen občutek in posluh za spontano intervencijo. Posnetek ‘Live in New York’ v kar najlepši luči predstavi idejo živega ustvarjanja elektronske glasbe. Če se vsled zahtevnosti živega poustvarjanja zahtevnih studijskih manipulacij, elektronski avtorji v koncertnem kontekstu vse prepogosto zatekajo v manj oprijemljive abstrakcije, Von Oswaldov Trio oziroma v tem primeru kvintet, dokaže, da elektronska glasba izvrstno funkcionira tudi, ko je narejena v trenutku.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>