Potem, ko mi je Oskar iz Ocizle izčrpal in s traktorjem odpeljal štiri greznične kubike je komunalec Simon iz Kopra s specializiranim kamionom za čiščenje drenaže spustil pritiskovnega pitona v betonsko cev in priril do mejnega kamnitega zidu nad kanalom ob cesti. Moža v zelenih delovnih oblekah sta sprala protizakonito speljan iztok moje greznice tudi iz strani ceste, potočku onesnažene vode sta odprla pot še s krampom in dolgim železnim kavljem. Kaznivo dejanje , ponovno vzpostavitev iztekanja greznice v jarek za meteorno in izvirsko vodo, bom plačal s približno stotimi evri, najbolj žalostno pri tem pa je, da je moja samopodoba zrasla. Lastnik podedovane nepremičnine, stanovanjske hiše z ohišnico sem kot kaže trajno zamašil luknjo v svojem žepu skozi katero mi je iztekalo vsaj 100 eurov mesečno. Vest si spiram z javnim priznanjem , inšpektoratu me lahko prijavite tudi anonimno.

V koprskem Mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru smo v zadnjem letošnjem tednu, ko je bil dan še daljši od noči izboljšali napeljave elektrike do in zvoka od Iskrinega 54 letnega 35 milimetrskega projektorja ter izpeljali dve projekciji. V četrtek nas je dvajset gledalo šest let star film iranskega režiserja Bahmana Ghobadija »Želve znajo leteti«. V mejnih gorah med Turčijo in Irakom so otroci zbirali in prodajali mine tik pred ameriško-zavezniškim napadom na Irak. Glavni igralci so žrtve vojnih grozodejstev in nesreč, pripoved teče kot da je tragična danost edino kar sploh more obstajati. Vesti in podobe iz drugega , srečnega sveta prihajajo skozi edino satelitsko televizijsko anteno kurdske vasi. Ameriški vojaki in vojna mehanizacija se zgodita hkrati s tragičnim razpletom, z utopitvijo defektnega otroka spočetega v posilstvu. Evropske žirije so bile ganjene in so podelile filmu precej nagrad. Uboj otroka kot odrešilno dejanje in samomor kot edini izhod, lepota surovih gora in etno so delovali tudi na nas. Kinooperaterju Vidu je bil film za tri do štiri (dobro do prav dobro). Glavni igralec, Satelit se je klical, deček-fant- vodja otrok v zadnjem prizoru ne mara gledati oboroženih ameriških Osvoboditeljev saj je njihov prihod upravičeno dojel kot nesrečo.

V soboto nas je šestnajst dve uri in pol vztrajalo do konca lanskega avstrijsko-nemškega filma "Beli trak", ki ga je ustvaril baje še kar razvpiti režiser Michael Haneke. Spomnil me je na Dogville čeprav kulise niso bile samo skicirane. Dogajalo se je v severnonemški vasici tik pred Prvo svetovno vojno. Kljub temu, da se je protestantski pastor kar strašno grobo in ob tem predano-iskreno trudil vzgajati svoje in druge vaške otroke v Božji besedi, jih je Zlodej imel v svoji pesti in pota Hudičeva so bila tako mnogotera in zamotana, da bi štirje slavni detektivi Poiroti imeli kaj delat. Vaški zdravnik je bil najbolj bolan, otroci, ki so nosili beli trak nedolžnosti so bili zločinci. Precizno in močno filmsko delo je praktično brez filmske glasbe, razdejanje je neustavljivo in prihaja od znotraj. Zanimivo se nam je zdelo, da smo ga do zdaj v Sloveniji predvajali samo mi. Podnapisi so sicer mestoma butasto napačni a zadeva mi diši po namernem nerazpečavanju in to s strani distributerja.

Včeraj popoldne sem se s soustanovitelji društva Likej pet ur ob jedi in zmernem pitju belega vina pogovarjal o drugem letniku neinstitucionalne univerze Likej, ki ga bo vodila doktorica Vlasta Jalušič in se bo dogajal v jazbini MKSMC v soorganizaciji Društva prijateljev zmernega napredka. Od doktorja Tončija Kuzmaniča sem zvedel, da je moja definicija besede POLITIČNO, brezvezna, da on ni humanist, da je humanizem samo originalna kopija krščanstva , da ni prosvetljenec in ne želi spreminjati sveta. Nekako sto ljudi pozna takih, da jih more imeti rad. Obkrožen se počuti v glavnem od Zombijev drugače pa se mi ne zdi slab fant. Le do filmov je zelo zadržan, piše in ceni pisano besedo, vabi me predavat v Likej o tem kako se ustvarja uglasbene pesmi, pripravljen je sodelovat v kakem mehkoterorističnem performansu in na javni tribuni o na primer anarhizmu.

Danes je moj prispevek nekoliko krajši zaradi grezničnih zadev in zato, ker je moj urednik upravičeno strog do mene. Na spletni strani www.dodogovor.org še naprej puščamo sledi, hvala vam za pozornost, ciao, bao.