Četrtek, 30. 9. 2010
mcolner
* V letošnjem letu se je na sceno nekoliko nepričakovano vrnila domača zasedba Shyam, ki je vselej predstavljala specifično in nekoliko neopredeljivo vejo glasbene usmeritve. Prav skupina Shyam prikazuje klasični primer stare zgodbe o mainstreamu in alternativi, saj je sama vselej stala nekje vmes. Alternativna scena je ni nikoli posvojila zaradi mehkejše zvočne slike in prevelikih komercialnih aspiracij, ki so jih ob izidu prvenca pred desetimi leti člani benda malce nerodno in pretenciozno obelodanjali. Na drugi strani je kolektiv Shyam daleč preveč globok in kompleksen za osiromašeno slovensko mainstream sceno, če le-ta sploh obstaja.
Shyam, ki so ob promociji prve plošče na turneji nekajkrat spremljali Siddharto in doživeli dokaj odklonilen odziv srednješolske publike, vse to prav dobro vedo. In kaj bi sploh lahko poimenovali kot kakovostno domačo mainstream glasbo? Pravzaprav je tu velika puščava, herojski časi velikih slovenskih bendov, ki so delovali na prostoru celotne Jugoslavije, pa nepreklicno mimo. Na premajhnem domačem prizorišču, kjer je prostora za dva ali tri večje koncerte, pa lahko na prste ene roke nerodnega mizarja preštejemo domače adute: to je morda kolektiv Guštija, pa v neki bolj mentalno ruralni obliki Dan D, morda kameleonski in vse bolj infantilni Leeloojamais in seveda brezpogojno Shyam. Vse ostalo so povečini avtorsko brezidejni posnemovalci globalnih trendov in pojoče kvazi manekenke, ki zahtevajo nacionalno zaščito za svoje umotvore. Ker je torej kakovostni ali mainstreamovki rock pod Alpami tako redek, ga lahko pravzaprav dojemamo kot alternativo.
Zasedba Shyam je zrasla na ruševinah in izkušnjah glasbenih zasedb, ki so v 80. in 90. letih vzpostavile močno posavsko alter sceno: današnji člani so ustvarjali v skupinah, kot so Polska malca, Spiritual Pyrotechnics in A je to?. Prav ta tradicija jih še vedno deloma, a vztrajno spremlja. Prvenec 'Željo daleč stran' je jasno nakazal, da se skupina pomika v bolj konvencionalne glasbene vode, a da je ob vsem tem uspela ohraniti avtorsko moč in kakovost. S tem so položili temelje značilni estetiki melanholičnega rocka in tekstovne metaforike. V tem smislu je druga plošča 'Sonce v senci' v veliki meri razočarala, saj je z nekompetentnimi vokalnimi gosti in digitaliziranim zvokom odrazila nek nepotreben kompromis ter pripadajočo banalizacijo lastnega izraza.
A pred nami je tretja plošča, ki tovrstne napake ni ponovila. 'Skriti sij ljudi' je na nek način brezkompromisna plošča, ki ohranja mehki kitarsko-analogni zvok in izkazuje odlično produkcijo Petra Penka. Izrazno je še vedno omehčana, otožna, izjemno spevna in brez sramu zagledana v pop-rock vode, a vsebuje cel kup markantnih komadov. Shyam so vsekakor ustvarili monumentalno delo, saj plošča prinaša kar 14 novih komadov izjemno različnih razpoloženj in načinov, ki pritičejo novi postavi. Zasedba trenutno deluje kot klasični rock kvartet z ritem sekcijo in dvema kitarama, kar je še najbolj opazno na čvrsto distorziranih živih nastopih.
Med novimi komadi, če ne gremo v iskanje potencialnih radijskih hitov, bi težko našli zares izstopajočega, kar predvsem nakazuje na dejstvo, da sta idejna zasnova in izvedba albuma na zelo visoki ravni. Komadi so zagledani v različne smeri ideoloških in glasbenih vplivov. Številne kompozicije tako izkazujejo neko na prvi pogled religiozno in v družbi besedil skoraj moralistično razpoloženje, zato so komadi, kot sta 'Testament razuma' ali 'Vsak od nas', neposredno izpostavljeni napačni interpretaciji v smeri kakšnega krščanskega rocka.
Shyam se ideološko vsekakor ozira v širno Indijo in v določeni meri še vedno nadaljuje tradicijo nekdanjega simpatiziranja s Krišno. V tem malce ezoteričnem smislu je ustvarjen z vokalnimi presežki začinjen komad 'Shakti', na drugi strani pa je tu otožna srednjeveška trubadurska saga 'Zbujanje'. Čvrsto rockersko naravo izkazujejo komadi 'Umazan kavalir', 'Color Deluxe' in 'Dandandan', ki so vsi izjemno preprosti in minimalistični v svoji strukturi, prav zato pa tudi skrajno učinkoviti. V povsem drugačnem, malce bolj elektronskem duhu je ustvarjen komad 'C'mon', kjer gostuje Boris Benko iz tandema Silence in dodaja celoti značilen avtorski pečat. Po izboru avtorja prispevka pa je najboljši komad z nove plošče 'Gumijasto srce', ki v zgoščeni celoti odločno prikaže trenutni srž ustvarjanja zasedbe Shyam, razpete med melanholično panonsko razpoloženje in odločni kitarski rock zahodne provinjence.
Shyam so s ploščo 'Skriti sij ljudi' ponudili v prežvekovanje in poslušanje konkreten izdelek, ki še vedno stoji na presečišču alternativnega rocka kakšnih Radiohead, pop spevnosti Coldplay in slovanske otožnosti Ekatarine velike. Trenutno je ta album vsekakor nesporni vrhunec slovenskega mainstreamovskega rocka, a konkurenca je slaba. Vprašanje pa je, kaj Slovenija lahko ponudi takšnemu bendu. Zdi se namreč, da mainstreamovska scena še ni dojela in posvojila spremenjenih razmer na glasbenem prizorišču, kar pa ima lahko zelo boleče posledice.
pripravil Miha Colner
Shyam - Color Deluxe (m2t) from Milos Radosavljevic on Vimeo.
Komentarji
komentiraj >>