Sredi stavke javnih uslužbenk in uslužbencev... tedenski Terminal, ki o stavki ne bo povedal ničesar, vse pa o lepih misli, ki nam tlakujejo prihodnost in o dejanjih, ki gredo svojo pot.
Svet okrog nas se hitro spreminja in če se ne bomo spremenili tudi sami, bomo začeli zaostajati. Poskrbimo, da postane tak, v katerem gospodarski kazalci ne bodo edino merilo napredne družbe. Pomislimo tudi na človeške, socialne in okoljske vrednote. Podnebne spremembe so resne, izguba biotske raznovrstnosti nima primerjave in posledice že občuti preveč ljudi po svetu. Ogrožen je že sam obstoj nekaterih članic Združenih narodov.
Message, generalni skupščini svetovne organizacije, ki mu ni treba dodati vejice. Bravo Borut! Sopodpišem tudi apel naslednjemu podnebnemu vrhu v Cancunu, da naj se vendarle dokoplje do celovitega sporazuma za čas po 2012, ki naj omeji globalno segrevanje pod 2 stopinji, sicer - dodajajo mnogi, in ne nujno črnogledi poznavalci - so človeštvu šteti dnevi.
Da postaja tale zgodba vse bolj resna, da se stroka ne moti in ne svari kar tako, smo spoznali še enkrat več pri nas in doslej najhuje, minula dva tedna z vodo, kakršno tudi najstarejši nonoti ne pomnijo. Dober del domovine je bil pod njo, vzela si je tokrat celo nekaj življenj in napovedala, da bo še prišla in še več namakala, poplavljala in pustošila.
Da, nagajivost podnebja s katerim se Planet odziva na naše neodgovorno ravnanje z njim. Tega se zavedamo, vemo, da moramo pričeti živeti drugače, a čakamo, da nas k temu napotijo, da ne rečem prisilijo, sistemi in popenimo, ko le ti sprejemajo ukrepe, ali jih najavljajo, ki bodo terjali korenite spremembe slogov našega vsakdana z občutnimi odrekanji, z odpovedovanjem mnogih tudi prigaranih, komoditet. Povedano velja za razviti del sveta, ker v onem v revščini za milijone ljudi je že sam kozarec pitne vode nadstandard.
A vrnimo se k naši ljubi, lepi, zeleni in ...vse bolj mokri domovini. Poglejmo kako se naš, domači sistem odziva na to kar nam spreminjajoče se vremenske razmere prinašajo, ob zavedanju seveda, da smo le drobtinica v globalnem podnebnem dogajanju in tudi ko bi storili vse prav in najbolje, ne bi veliko pomagalo če se enako ne postori tudi drugje po svetu in zlasti v našem, najbolj razvitem kontinentu.
Ne odprimo tule preobširne teme odgovornosti za nezadostno poplavno varnost ali nadaljnjega prostorskega načrtovanja in nadaljnjih gradenj na območji, ki so že dolgo spoznana kot poplavno in geološko neustrezna ter nevarna za bivanje in tudi ne one o varčni rabi energije in zmanjševanju izpustov CO2, ampak vrzimo pogled v en drug segment sistema, do katerega je spodobno in nujno, da se država in družba enako hitro odzoveta, glede na nove okoliščine.
V obrambo in preberimo kaj napoveduje predlog Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025, ki bo - no, civilna družba si je izborila vsa to - čez slaba dva tedna v javni diskusiji v dvorani Državnega zbora.
Po obetavnem uvodu, češ, da na mednarodno varnostno okolje, poleg ostalega, vse bolj vplivajo podnebne spremembe in, da so stalen vir ogrožanja tudi naravne in druge nesreče, katerih intenzivnost in pogostost se zaradi omenjenih sprememb in prekomernega obremenjevanja okolja povečujeta, zvemo za načrte oboroževanja in opremljanja slovenske vojske, ki gredo znova v smer varovanja in obrambe domovine v slučaju agresije in vojne, četudi dokument sam priznava da se je v evroatlantskem prostoru verjetnost izbruha oboroženih meddržavnih spopadov močno zmanjšala. Seveda, to ne pomeni, da smo pred to nevarnostjo imuni, a gotovo je nekaj: opremljamo in pripravljamo se še vedno predvsem za to da obranimo domovino od agresije, katere verjetnost je praktično nična - sam se sprašujem čigave?! - in še vedno premalo in preslabo za spopad z naravnimi ujmami.
Ko sem svoj čas nagovarjal javnost proti vstopu Slovenije v NATO, sem izjavil, da bom za članstvo v tem zavezništvu šele takrat, ko bo le to postalo organizacija civilne zaščite. In časi postajajo taki, da bo treba vojsko v obstoječi ali spremenjeni obliki, morda tudi tako kot predlaga Mladinina peticija »Ukinimo vojsko«, napotiti vse bolj na domače fronte s poplavami, plazovi, sušami, požari in drugimi naravnimi nesrečami.
Nekdo je izračunal, da bi s 15 milijoni evrov, ki jih vlada namenja oborožitvi nove vojaške ladje Triglav, dolgoročno protipoplavno zavarovali Ljubljano. Z dodatnimi 10 milijoni, kolikor nas bo v naslednjih dveh letih stala odprava naših vojaških inštruktorjev v Afganistan, pa bi lahko počistili in poglobili kar nekaj kilometrov rečnih strug in vodotokov povsod tam, kjer vemo, da bodo ob obilnejšem deževju vode znova prestopile bregove.
Cenena demagogija? Morda, a neočiščene struge stanejo družbo in posebej prizadete ljudi večkratne tovrstne vsote. Da, Borut. Podnebne spremembe so resne, svet se hitro spreminja in če se ne bomo spremenili tudi sami, ne bomo le zaostajali, kar utonili bomo.
Terminal danes spisal Aurelio Juri.