Grozljivo srečen je šele tretji avtorski film enainpetdesetletnega Henrika Rubena Genza, ki, kot kaže, šele razvija izvirno, težko določljivo žanrsko čorbo v osebni slog. Krivda tega zapoznelega razvoja je kvečjemu zahtevnost avtorske govorice.
Marcel Štefančič jr. je film označil za „Jutlandski Twin Peaks, ki sreča Fargo“, kar je tipično štefančičevsko ikonična opredelitev, ki se bo držala sodb vseh ostalih slovenskih kritikov, a se mi celo ta genialna enovrstičnica ne zdi pravična do bogastva vplivov, ki sestavljajo film. Za začetek je Grozljivo srečen nedvomno evropski v človeškosti svojih likov.
Kakor koli se režiser trudi, da bi filmu dodal mitski pridih, njegovi akterji še vedno trpijo pod težo vsakdanjega obstoja, saj zgodba za razliko od omenjenih ameriških mojstrovin zajema tudi časovno dimenzijo preteklosti. Medtem ko je na neki karikirani ravni to mogoče trditi tudi za junake bratov Cohen, pa so liki danskega filma prikazani kot produkti preteklih kompromisov, ki se v svojih vlogah ne počutijo najbolje, a so jih vseeno prisiljeni sprejemati. Pod temačno burlesknostjo je čutiti režiserjevo nagnjenje k realističnemu filmarstvu.
Grozljivo srečen je postavljen na dansko podeželje, v ekstremno klimo vasi, obdane z močvirjem, kjer veljajo pravila divjega zahoda in je vrhovna instanca še vedno vaški zbor – thing -, ki seveda sestankuje v baru. Nezaželeni člani skupnosti si usodo slej ko prej delijo z mumificiranim možem iz Tollunda, saj pristanejo v močvirju.
V tej karakteristični mešanici vaške prisrčnosti za vsako ceno in potuhnjene okrutnosti pristane naš protagonist, policaj iz Kobenhavna, ki prestaja kazen iz neznanih, a predvidoma grozljivih razlogov, zaradi česar jemlje tablete in na vse kriplje poskuša ohraniti trezno glavo. V njegovem jedru pa je kesanje za hčerkico, ki ji ni uspel biti oče, kar je eden od trenutkov, ki izstopajo iz fantazmagorične vsebine filma.
A junak ne bi bil pravi junak, če v osebnem ravnanju ne bi bil ahilsko pomanjkljiv, zaradi česar se začne prek obvezne fatalke zapletati v zgodbo, ki bolj kot sled trupel za sabo pušča mrežo kompromisov in kupčij iz koristoljubja. Tu ni nikakršne ameriške moralne dileme, če so že prisotni tipizirani liki.
Film si za področje raziskovanja zastavlja napetost med možnostjo osebnega uničenja zaradi družbeno nesprejemljivih dejanj in željo skupnosti, da bi se izognil škandalom, zaradi česar moralno težo dejanj izničuje. Moralni poduk je, da zločinskost ni stvar objektivne moralne pokvarjenosti, temveč družbenega dogovora. Skupnost je lahko prav tako zločinska kot posameznik, njun nadaljnji soobstoj pa je odvisen le od medsebojne koristnosti.
Pohvale gredo igralskemu triu, ki film žene naprej – Jakob Cedergren v vlogi potlačenega protagonista – policista -, zvezda prvega Dilerja Kim Bodnia, ki v vlogi antagonista razkaže svoje žalostne modre oči in zastrašujočo prezenco, ter Lena Maria Christensen v odlično učlovečeni vlogi vaške fatalke.
Grozljivo srečen nam za slovo odtisne močan vizualno-stilski pečat „krav, blata in gumijastih škornjev“, kot se izrazi ena od junakinj. Uporaba nenavadnih vizualnih tem in ključev lepo kontrastira s prizemljeno ikonografijo danskega podeželja. Edino, kar bi se dalo očitati temu posebnemu filmu je, da njegov zaključek ne udari želene kafkovske note, saj se v zadnje pol ure izčrpava v neprestanih vrhuncih, ki bi lahko vsak zase pomenili konec zgodbe.
To me pripelje k zaključku, da film žene bolj ljubezen do goveje ikonografije kot izjemen idejni naboj. Vseeno pa se veselim iskanja razlik v prihajajočem ameriškem remejku in vam ogled filma zaradi izredno močne poetike toplo priporočam.
Gumijaste škornje si je navlekel Jan Adlešič.
Komentarji
komentiraj >>