Nekateri govorijo o kameri, ritmu filma, drugi o estetiki, ki jo vzpostavlja filmski pogled, spet tretji o vzdušju, ki prepeva celoten film in ki prav gotovo ni posledica zgolj fotografije.
Mnenja so torej deljena. In zategadelj je tudi s sodbami podobno. Enim je všeč eno, drugim drugo. Sposobni smo se prepirati o leposti/neleposti fotografije nekega filma, ne da bi se sploh zavedli dejstva, da gre, bolj kot za razhajanje v pogledih, za nejasno definicijo same filmske fotografije.
Zato bi bilo vsekakor zanimivo poskusiti opredeliti, kaj filmska fotografija sploh je in ali je mogoče o njej postavljati trditve, ki niso popolnoma subjektivne. Zdi se, da bi bilo vsled te želje najprimerneje najprej poskusiti filmsko fotografijo nekako ločiti od preostale. S tem v zvezi je nujno izpostaviti vsaj eno stvar. Gre za vprašanje gibljivosti oziroma časa.
Nič novega ni, da je filmska fotografija predvsem gibljiva. Bistveno zanjo je, da venomer ustvarja nekakšen (pri)vid teka časa. Iz nje je zelo težko izločiti posamezno podobo, ki bi predstavljala njen smisel.
Gledanje filma je svojevrsten dogodek, ki je venomer časovno zamejen. Medtem, ko lahko statično fotografijo gledamo poljubno časa, si film preprosto ogledamo. Še natančneje, pogledamo si ga. Film se razteza v prostor drugače kot fotografija. Drsenje podob predstavlja nekakšno razvijanje oziroma odvijanje podob pred očmi gledalca. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da sta v filmu (skorajda) vedno prisotna še glas in glasba (torej zvok), je že samo drsenje podob zadosten razlog za temeljito različnost filmske fotografije glede na statično.
Kar se ustvari ob gledanju filmske fotografije ni nekakšna enovita in determinirana podoba. No, enovita morda je, determinirana pa gotovo ni. Gre namreč za presek cele množice različnih podob, ki med seboj v različnih kombinacijah tvorijo vizualni vtis filma. Nikakor ga ne tvorijo vse videne podobe. Teh je preprosto preveč. Podobno kot sanj, se tudi filmov spominjamo le po kosčkih, v glavi nam ostanejo le fragmenti. Ti se obnašajo kot nekakšna mreža asociacij, ki spreminja, usmerja in uravnava tok misli.
Podoba Clint Eastwooda s cigaro v ustih se na primer naveže na sliko groba, ki ga koplje Drugi. Ta v spomin spet prikliče podobe topov in bitke. Vse skupaj se seveda poveže tudi z zvokom. V glavi odzvanjajo besede: Seeing this world, there are two kinds of people my friend. Those with loaded guns and those who dig. You dig!.
Takole izgleda primer spominjanja filmske fotografije. Ni ena podoba ampak mnogolika. Sestavljena je iz mnogih drobcev. Pa vseeno se nanaša na eno stvar. Konkreten Sergio Leonejev film (Dobri, slabi in grdi).
Kaj bi torej lahko iz pravkar povedanega sledilo? Da je filmska fotografija na nek način razcepljena. Giblje se, to je jasno. A giblje se, in to je manj jasno, venomer nekje na poti med čisto običajno, statično fotografijo in zbirko avdio–vizualnih podob, ki tvorijo filmski vtis. Bolj ko je izrazita posamična fotografija, bolj je filmska fotografija enovita. Najboljši dokaz za to so dokumentarni filmi, ki so običajno snemani na način nizanja podob. Prav nič čudno ni, če si od njih zapomnemo le nekaj utrinkov. Pa ne zato, ker bi bili ostali nezanimivi ali nekvalitetni, temveč zato, ker so ti, ki si jih zapomnemo za nas osebno tako močni, da preprosto potlačijo vse ostale. Predstavljajo nam nekakšne točke, ki (nek dokumentaren) film povezujejo z našim svetom.
Izraziteje, ko je prelivanje in nerazlikovanje podob nekega filma, večja je mešanost, v spominu ohranjene, filmske fotografije. Zgleden primer za kaj takega so akcijski filmi o katerih v spominu običajno ostanejo posamezne sekvence oziroma kadri filma, ki so morda celo v spremenjenem vrstnem redu in odnosu. V tem svojem polu se filmska fotografija pravzaprav najbolj oddaljuje statični. V sodobnem akcijskem filmu je statična fotografija malodane popolnoma (i)zgubljena. Pojavlja se le še v trenutkih zatišja med, ne toliko drsenjem, kot drvenjem podob. V kolikor taki trenutki sploh obstajajo.
Zdaj, ko imamo dve osebnosti (ali pa vsaj obraza) filmske fotografije, bi ju lahko poskusili združiti v en pogled. Statični pol filmske fotografije je torej v vsakem posameznem primeru, ob vsakem posameznem filmu nezvezen. Vseskozi je pogled prekinjan s strani prepadov, ki ločijo eno podobo od druge. Nizanje ne more nikoli v celoti razložiti fenomena gibljivih sličic. Manjkajo mu namreč mostovi med podobami.
Obratno je z dinamičnim polom filmske fotografije. Ta je, kot povedano, v vsakem posamičnem primeru vedno zvezen, Od ene podobe do druge vedno vodi (avdio–vizualni) most, ki preprečuje izstop statične fotografije. Ali drugače, gibljive slikice se gibljejo tako hitro, da ni moč natančno razločiti tistega, kar se giblje. Podobno, kot če naredimo fotko, na kateri je toliko gibanja, da je vse razmazano.
V toliko sta si pola različna. Podobna pa sta si v tem, da se na neki ravni oba izcimita v svoje nasprotje. Na celostni ravni, ko gledamo vso statično filmsko fotografijo in vso dinamično, je vidno sledeče. Statični pol postane, ko se množice podob iz posameznih filmov z njihovim številom množijo, vse bolj in bolj nepregleden. Statičnih podob je vse več in zato so tudi bolj nejasne.
Dinamični pol filmske fotografije pa, ko je gledan v svoji celoti, postane obupno stereotipen in statičen. Dinamika posamičnih filmov se pogreza vse globlje v enoličnost njemu podobnih stvaritev.
Takšen bi bil skupen (združen) pogled na filmsko fotografijo. V njem se dokaj jasno kaže to, kar je bilo na začetku izpostavljeno. Razlikovanje filmske fotografije od ostale. V tem duhu je filmska fotografija fotografija, ki vedno beži. Izmakniti se hoče statični podobi, a ji to seveda ne uspeva. Uspeva ji le to, da tudi statična fotografija ni več zmožna živeti brez filmske. Odvisnost je sedaj vzajemna.
V soodvisnosti filmske in statične fotografije lahko iščemo nastavke za preraščanje subjektivnih trditev, ki je bila zaželjeno na začetku. A preden lahko soodvisnost obeh fotografij ustrezno opredelimo in vidimo, koliko subjektivnosti se v njej skriva je potrebno opraviti še veliko poti. Pred tem pa si je nujno nekoliko oddahniti:)
-----------------------------------------------------------------------------------
Podlaga
Deliverance: Dueling banjos
Komadi
Bill Whiters: Who is he what is he to you
Giant sand: Uneven light of day
Patti Smith: Summer cannibals
Mystic eyes: Las' Night
Tequila girls: Midnight to seven
Lost time blues: Lost time blues
Komentarji
komentiraj >>