Na Gorana Vojnovića je bilo - roko na srce - že pred izidom njegovega debitantskega celovečerca obešeno ogromno težke, pretežke prtljage. Vedno novi in na novo naloženi jarmi nacionalnih frustracij, še bolj pa patoloških pričakovanj so mladeniču postregli z malodane nerešljivim, brezizhodnim labirintom. V smislu „Goran zdaj pa ali ga reši ali pa se jebi“. Bržkone si je Vojnović pri vsem skupaj z izbiro specifičnega zgodovinskega obdobja nekoliko kriv tudi sam. Kakor ovčica, ki se je pognala v morje polno lačnih in razbesnjenih morskih pesekov.
A razdelajmo ravnokar omenjeni postulat mesijanskega bremena, ki počiva tako na avtorju kot na njegovem filmu. Naša grenko-sladka pripoved se kakopak začne pri izdaji romana Čefurji raus!, ki je kot čarovnica na LSD-ju napsihiral in uročil bralstvo, kmalu zatem pa še celotno kritiško srenjo, ki je delo okitila z vsemi omembe vrednimi knjižnimi nagradami. Srž orgazmične apoteoze Vojnovićevega romana se niti ni toliko skrivala v presežni literarnosti romana kakor v efektu, ki ga je ta povzročil – in sicer je kužno nacionalno zavest najprej navznoter očistil ksenofobne krivde, dodaten, rezidualen efekt pa se je formiral še v obliki ponovne popularizacije branja sodobne slovenske beletristike.
Nič čudnega torej, da je ob curljanju informacij o Vojnovićevem režijskem prvencu-celovečercu, o veliki zgodovinski drami, postavljeni v čas druge svetovne vojne, sinhrono in res trdo stopil celotnemu Podalpju. Najbrž je kdo celo prezgodaj brizgnil.
In le kako ne bi?
Vojnovićev krstni roman je opravil z grdo, grdo predstavo o Slovencu-ksenofobu in povrnil vero v slovensko literaturo. Le kako naj bi bil potemtakem sklep o tem, da bo Vojnovićev krstni celovečerec opravil z grdo, grdo predstavo o Slovencu-bratomorilcu, in povrnil vero v slovenski film, pretiran?
Vojnović je najbrž hitro opazil zanko nehvaležne tematike, ki se mu neprijetno zateguje okoli vratu, zato je v intervjujih često in potrpežljivo zagotavljal, da bo šlo v filmu za preplet človeških zgodb, ki se bo ogibal ideoloških označb. Povedano drugače, brezizhodni labirint je hotel preprosto obiti, ga preskočiti.
Takšno pričakovanje se nam je zdelo naivno in utopično, v njegovo zdržnost nismo verjeli. Verjeli bi kvečjemu, če bi avtor te svoje človeške zgodbe postavil med kakšne Emonce ali koliščarje.
Ampak zdaj je film končno zunaj in začuda je v tem oziru popolnoma brezhiben, malodane brezimen. Imamo pacifističnega bosanskega partizana na eni in nežnega, nedolžnega Italijana na drugi strani. Med njima kakopak pride do zapleta in ta zaplet je histerična in nepotešena partizanka brez pištole. Hkrati imamo še oba postarana akterja, ki se v Piranu srečata po šestdesetih letih in nam služita kot okvir upovedovanja vojne glavnine. Narativa tako pogosto hopsa malo sem, malo tja, zgodbe se konstanto prepletajo in razpletajo, stranski liki se pojavljajo in izginjajo in vsa ideološkost je z vso to kvantitativno veličino uspešno odpihnjena stran, raztopljena kakor putrček na piranskem soncu.
Kar predstavlja glavni problem filma Piran-Pirano.
Ta nit belega šuma njegove sporočanjske funkcije. Preprosto ne vemo, kaj nam vse te zgodbe govorijo. Da je vojna grozljiv posel? Da ni nedolžnih? Da ni krivih? Da je smrt težka? Da je ljubezen „pes iz pekla“? Da je seks precenjen? Da je mogoče iz Pirana priplavati v Trst? Da si brez pištole niko i ništa?
Težko bi rekli. Morda vse od naštetega, morda nič od naštetega. Poudarkov in odtenkov v filmu zaradi pretirane spoliranosti in avtorjeve neizrazite pozicije preprosto ni. Izogibanje travmatičnemu bremenu, ki je sicer nepravično, a si ga je avtor v končni fazi zadal sam, se tako konec koncev izkaže za slabo in prozorno taktiko. Piran-Pirano ne smrdi, je daleč od kakega popolnega sranja, hkrati pa to ni film, ki bi za seboj pustil izrazito sled. Ali vsaj misel.
Razen misli o tem, da znajo biti pričakovanja ena navadna kurbarija.
In da je dober film težko narediti.
Hej, navsezadnje smo še vedno v Sloveniji.
Z Ivanišinko se je pod klavirjem žvaljal Matjaž Juren Zaza – Zazo. Ne, to ne deluje.
Komentarji
komentiraj >> Re: Piran - Pirano
Tadej [08/10/2010]
S preteznim delom kritike se kar strinjam. Film sem si ogledal ta vkiend, na otvoritvi FSFja in je res pustil nekam mlacen priokus, ceprav se konec filma nekoliko odkupi.
odgovori >>