Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SKIP McDONALD & DABY TOURÉ: Call My Name (Real World, 2010) (ponovitev 17. 10. 2010 ob 00.30) (1902 bralcev)
Nedelja, 10. 10. 2010
MarioB



* Čeprav so sodelovanja neafriških glasbenikov z afriškimi danes tako rekoč nekaj povsem normalnega, nas skupno muziciranje na pričujočem albumu dodatno veseli, še posebej, ker ga bosta akterja že čez nekaj dni predstavila na koncertu. Obisk sredinega koncerta v Gala Hali bo tako vnovična priložnost slišati Skipa McDonalda, vodjo oziroma poosebljenje pri nas zelo priljubljenega benda Little Axe, in njegovega afriškega tovariša Dabyja Touréja, kar bo, če se ne motimo, vsaj v času slovenske samostojne države, prva priložnost, da se srečamo z glasbenikom iz Mavretanije.

Daby Touré sicer že od konca 80-ih let prejšnjega stoletja živi v Franciji, kjer je ustvaril uspešno glasbeno kariero. Njegovi predniki pa prihajajo iz Malija in Senegala, tako da je odraščal v multietničnem in glasbeno živo pisanem okolju. Nič manj pestro ni glasbeno udejstvovanje Skipa McDonalda, v Londonu živečega Američana, ki je v času nastajanja hiphopa tvoril hišni band kultne založbe Sugar Hill in bil med drugim član ekipe Grandmaster Flash and The Furious Five, ki je posnela definitivni komad "The Message". Pozneje je igral v bendu Tackhead, pogruntavščini vplivnega angleškega producenta Adriana Sherwooda.

Skip McDonald in Daby Touré sta se srečala v Londonu, v studiih založbe Real World, pri kateri oba objavljata; Touré je pri tej založbi, ki jo krmari Peter Gabriel, objavil dva odlična albuma - Diam leta 2005 in Stereo Spirit dve leti kasneje. Iz spontanega "jamanja" med v Londonu živečim Američanom in v Franciji živečim Afričanom je nastalo pretanjeno glasbeno prijateljstvo, ki je obrodilo sadove v obliki skupnega albuma, na katerem sta ponudila zelo posrečeno različico srečanja glasbenih in kulturnih idiomov.

Že vsak zase je mešal in združeval sloge, obdobja in prijeme, zato skupno sodelovanje ne preseneča, preseneča pa, da je mešanica slišati naravno, spontano in neposredno. Odlično posneta muzika jemlje iz številnih afriških in afroameriških slogov, tako iz tradicionalnega kot iz popularnega glasbenega nabora. V nekaterih komadih je uvodoma bolj v ospredju afriški element, ko Touré denimo zveni kot mlajša različica Youssouja N'Dourja, poletno in pop, a hkrati poduhovljeno. Ko pa se zračni zvočni sliki pridružita bolj rezka kitara in glas Skipa McDonalda, nastane popolnoma nova muzika s številnimi slišnimi vplivi, ki pa v tej celoti delujejo brezhibno prežeti.

Album je resda kratek - 6 komadov, 25 minut -, a ponuja obilo glasbenih užitkov; dva komada poznamo iz repertoarja Little Axe, trije so delo Touréja, enega pa sta muzičista napisala skupaj. V razkošno, a umerjeno aranžirani glasbi spretno združujeta afropop, rock, americano, blues in še kake zvrsti v povsem novo, všečno in gibko, a tudi zvočno in besedilno angažirano muziko. Sama igrata kitare, bas, bobne in pojeta; pomaga jima še bobnar Keith LeBlanc iz Little Axe. Album je nastal v pičlem tednu; sproščenost in občutek prijateljskega, a nikakor ne neobveznega muziciranja preveva vse pesmi ne glede na to, ali gre za osebnoizpovedne ali socialno-politične teme.

Poleg angleščine slišimo nekaj afriških jezikov, ki jih Touré obvlada, posrečeno pa se v nekaj komadih, denimo v "Lost Voices", dopolnjujeta oziroma McDonald v pripevu v angleščini odpoje prej v kakem afriškem jeziku zapeto besedilo. Takrat slišimo tudi znamenito krilatico iz komada velikana soula in funka Curtisa Mayfielda: "If There's a Hell Below, We're All Going to Go". Navezav na soul je kar nekaj, predvsem v zvoku in McDonaldovem načinu petja, kar je še najbolj slišno v imenitni pesmi "Sinners", v kateri sta resnost in teža teme - greha in odkupitve - podčrtana z odmevajočimi zvoki in prepletajočimi se otožnimi vokalnimi harmonijami.

Sploh je značilnost albuma zgoščena, sugestivna zvočna slika, ki z zibajočimi in plapolajočimi melodijskimi linijami slika nemirne zvočne in idejne pokrajine. Res škoda, da sta uspela posneti le teh šest komadov, ki skupno trajajo slabe pol ure. Oba imata gotovo še veliko več za povedati oziroma odpeti in odigrati ... razlog več, da nestrpno pričakujemo njun bližajoči se nastop.

 

pripravil Mario Batelič

 



Komentarji
komentiraj >>