MARTIN KÜCHEN + RYUZO FUKUHARA; 16. & 17. 10 2010; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Verjetno še nikoli do sedaj klubska serijalka 'džez pri koritu' s svojim imenom ni zavajala toliko, kot ta vikend, ko nam je ponudila kar dvodnevno druženje s švedskim pihalcem Martinom Küchenom. Glede na to, da je tovrstne klubske dogodke vsaj v preteklosti iz korita večinoma opljusknila le kaka kaplja, merimo tokrat na prvi del njenega imena. Martin Küchen se je večinoma v svojih, pogojno rečeno 'kompozicijah' na okoliških odrih do sedaj predstavil že kakih trikrat, a tedaj s strumno poživljajočimi zasedbami, med drugim črpajočimi predvsem iz jazz tradicije. Da pa dobrovoljni saksofonist v solo različici iz kovinske cevi izvablja še vrsto teže umestljivih zvokov, smo se najprej lahko prepričali na njegovi tretji solo izdaji – The Lie & the Orphanage – le nekaj mesecev nazaj. Na omenjeno izdajo se je naslonil tudi pretekli vikend, ko je svoje dvodnevno gostovanje vsaj v glasbenem smislu dodobra izkoristil.
V živo je tako nastopil dvakrat, prvi večer sam, drugi večer pa se mu je pridružil še butoh plesalec, Ryuzo Fukuhara. Slednjega smo v istem prostoru v podobnih, to je koncertnih kontekstih videli že nekajkrat, predvsem v družbi drugega rednega koncertnega gosta in drobnosluharja, Seijira Murayame. In prav v področje njegovih nastopov se je približal tudi tokratni skandinavski gost, četudi slednji očitno črpa iz povsem drugačne zvočne izkušnje, ki jo tudi usmerja v bolj dinamično poslušanje.
Pri tem se je piscu tega teksta v misli pripletla opazka, nemara povsem osebne narave, da Küchen ne želi ubežati idiomatski igri, pač pa raje preizkuša povsem lastna pravila ter se instrumenta loteva na samosvoj in raziskujoč način. Kjer tako kaka bolj klasična igra posamezne komade razloči skozi elemente, kot so ekspresivnost, melodičnost, fraziranje in podobno, tam Küchen vključi povsem druge pristope. Ti pretežno izvirajo iz saksofona, iz katerega enkrat izvablja le pridušen dah, drugič le bežno preizkušanje alikvotov, ali pa ga izpiha v enakomerne ritmične sunke, skozi katere se tenor saksofon lahko prelevi v izredno perkusiven instrument. Tem različnim možnostim pa večino časa dodaja še pripomočke iz vsakdanjega življenja, med katerimi so mu očitno poleg običajnih tulcev ljube predvsem električne zobne ščetke različnih formatov.
Kljub temu, da gre za večinoma tiho in na zven osredotočeno igro, ki je povrh vsega razdeljena še na že izdane posamezne komade, pa v živo ni ne duha ne sluha o težnji v smeri nadzora nad uporabo omenjenih pripomočkov. Küchnova zasnova je dovolj minimalistična, da se med igro lahko prepušča drobnim naključjem, v katerih se zdi, da so sicer odigrani ali namerni zvoki prepuščeni lastnemu življenju. Pri tem pa večino časa gradi na enkrat bolj, drugič manj opazni repeticiji.
Spričo minimalnim razvojem posameznih kosov pa se je vsaj na solo nastopu večkrat zgodilo, da je bilo ves čas kratkega koncerta težko popolnoma pozorno slediti igralcu. Kar sicer ni pretirana slabost, a je morda do izraza prišlo na drugem nastopu, ko je bil glasbenemu dodan še moment giba. In četudi je bilo vsaj videti, da je Fukuhara s svojim počasnim plesom bolj sledil logiki lastnega telesa in giba kot pa obdajajočim zvokom, je posluh pri marsikom lahko postal pozornejši ravno ob spremljanju plesalca. Kljub minimalizmu igranja, skozi katerega so se nianse zvoka odkrivale šele postopoma in počasi, pa je Küchen svoj solo projekt zastavil dovolj odprto, da ga ni pretirano zmotil niti 'vdor' vokalov na drugem nastopu. Sprva v obliki pol artikuliranih glasov Fukuhare ter ob zaključku še tihega petja njegove znanke, ki je s svojim prispevkom obeležila mehak pristanek maloštevilne druščine prisotnih v okolici klubskega šanka.
Na koncertih Martina Küchna v Menzi pri Koritu v soboto in nedeljo je bil Aleš Rojc.
Komentarji
komentiraj >>