Ko so se prejšnji teden srbski huligani odločili beograjsko Parado ponosa popestriti z ulično vojno in ko si je v torek do tedaj širši javnosti neznani navijač Crvene zvezde skupaj s somišljeniki za demonstracijski nastop izbral genovski stadion Luigi Ferraris, se je paleta za prejšnji teden predvidenih političnih tem v Srbiji v hipu spremenila. Ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, ki se je prav v tistih dneh mudila v Beogradu na bojda zgodovinskem obisku, se je morala sprijazniti z vlogo statistke, Kosovo je postalo drugorazredna tema, Evropska unija pa spet oddaljena več svetlobnih let kot umrla Jugoslavija. Namesto da bi vizionarsko sanjaril, se je moral predsednik Boris Tadić ukvarjati z Ivanom Bogdanovim, huligani, zastalimi pravosodnimi mlini in novimi kazenskimi zakoniki.

A da se mora Srbija spet obračati k sebi, si je tamkajšnja oblast pravzaprav kriva sama. Z radikalnimi ostanki nacionalističnih devetdesetih zasmeten domači prag ostaja umazan tudi po večletni vladavini tako imenovanih pro-evropskih strank in nič ne kaže, da bi bilo kaj drugače v prihodnosti.

Problema desničarskih skrajnežev in športnih huliganov se vlada in predsednik Tadić namreč lotevata z enako neustrezno metlo kot doslej. Tudi po zadnjih eskapadah huliganov v Beogradu in Genovi je moč brati o ostrejših zakonih, poostrenem kazenskem zakoniku in končni udejanitvi ustavne prepovedi 14-ih najnevarnejših in najradikalnejših nacionalističnih in navijaških skupin kot pri podobnih uličnih divjanjih pred tem.

Če oblast v pomanjkanju interesa in sledenju k drugim ciljem zanemarja namige sociologov, kulturologov in celo antropologov nad nezadostno čistilno močjo nabora zgolj represivnih ukrepov, potem bi se lahko oblast česa naučila iz minulih izkušenj. Srbija je kot ena prvih držav v regiji sprejela tako imenovani zakon o navijačih že leta 2003, ga dvakrat poostrila in dopolnila, kljub temu pa so se največji incidenti na srbskih stadionih in ulicah zgodili po tem.

Zgolj z zakonom, pendrekom in rešetkami vladna politika podcenjuje problem skrajnega nacionalizma in športnega huliganizma, ki se v zadnjih letih povečuje. Z marginalizacijo gibanja, neiskanjem vzrokov zanj in izostankom preventivnega ukrepanja, si deklarativno pro-evropska srbska vlada zatiska oči pred njegovo razsežnostjo. Še več, večkratna preložitev Parade ponosa in nasilne demonstracije ob razglasitvi neodvisnosti Kosova kažejo, da problema huliganizma vladna politika ne obvladuje več, pač pa problem njo.

Vladna apatičnost za temeljitejšo analizo po vsakokratnih izbruhih nasilja čudi toliko bolj, ker se Srbija srečuje z njimi že od razpada bivše skupne države, in ker so podobne napake delale tudi prejšnje administracije. Politična moč skrajnih gibanj je bila tako rekoč odločilna pri vseh večjih političnih premikih v najnovejši srbski politiki. Taisti huligani, ki danes po Genovi režejo mreže in v Beogradu zažigajo ambasade, so 5. oktobra pred srbsko skupščino odstavljali Slobodana Miloševića. Ali pa se leta 1996 v prvih vrstah zoperstavili Slobovi miliciji, ko je ta domnevno ukradel volitve. Toda takrat so se njihovi cilji v imenu demokratizacije pozabljali, greh pa lahkoverno odpustili.

Ob prikriti in odkriti potuhi Srbske pravoslavne cerkve in desnih strank na eni strani ter navidezni ali realni mednarodni izolaciji Srbije na drugi, so se ustvarile idealne razmere za delovanje skrajnih gibanj. Ta so marsikateremu v z nacionalizmom prežetih devetdesetih odraščajočemu mladostniku jasno formulirala ideale in delovanje, ob tem pa mu omogočale sproščanje upora proti državnim stebrom, dozdevno glavnim krivcem za njegov brezizhoden položaj. Tradicija glorifikacije nasilja, reševanje eksistence s kriminalom in v neizprosno ljubezen do “majke Srbije” zavita ksenofobija se nadaljuje tudi v novem mileniumu in v Novem Beogradu, na Bežaniji ali Banjici rojeva nove Čike Kure iz Dragojevićevih Ran.

Ob tem nove vzore največkrat plasirajo mediji. S škandaloznim poročanjem, moraliziranjem in površinskim pristopom plasirajo nove ulične junake. Senzacionalistično kopiranje policijskih dosjejev, kakršnega smo videli v dokumentarni seriji televizije B92 Insajder, z močno poudarjenimi imeni in priimki najdejavnejših huliganov ali pa denimo pretirano ukvarjanje z v Genovi po ograji skakajočim Ivanom Bogdanovim ustvarja zgolj nove anti-heroje, ob tem pa še bolj polarizira družbene razmere. Ne le, da se mladostniški upornosti s tem servira napačne vzore, pač pa tudi dodatno radikalizira nasprotovanje skrajnih skupin do vladajoče garniture in medijev.

Rešitev težav s huligani in skrajnimi nacionalisti ni samo v kaznovanju Črnih mož, kakor so zvezdaša Bogdanova po genovskem performensu poimenovali mediji, pač pa v iskanju drugačnih Čikov Kuretov, ob katerih bodo rasli odraščajoči Pinkiji. Potrebna je alternativa, potrebni so drugačni vzori. A najprej je potrebno, da aktualna srbska oblast obsežnost problema sploh detektira. Do takrat pa ima pendrek, solzivec, rešetke … in evropsko Srbijo.

Ob Črnem možu Ivanu Bogdanovu, Čiki Kuretu je proti evropski Srbiji pogledoval Nejc Marcen.