Neformalna aktivistična skupina Iz-hod je v poletnih mesecih peš prekrižarila Slovenijo. Romali sicer niso po ravno svetih krajih, temveč po totalnih institucijah – norišnicah, zaporih in azilih za tujce, pri tem pa poskušali spodbujati proces dezinstitucionalizacije, ki je v Sloveniji precej počasen. O samem poteku in izteku projekta Iz-hod smo na valovih Radia Študent že poročali, zato se bomo tokrat skoncentrirali bolj na problemsko polje, ki ga je projekt odprl.
Na tem polju nam v oči najprej padejo številne binarne in polarne delitve. Imamo zaprtost in odprtost, bolne in zdrave, nadrejene in podrejene. Verjetno je jasno, kaj spada skupaj. Na eni strani je zdrava vednost, ki samo sebe vidi kot nekaj tako absolutnega, da lahko drugi strani določa, kaj je najboljše. Na drugi strani se razprostira področje črke N, kjer so poleg norosti še nevednost, noč, nič, neumnost in narava kot nasprotje kultiviranosti družbe. Norci so znotraj tradicionalnega vrednostnega sistema - tako kot živali, otroci in ženske - tisti, ki ne vedo, kaj hočejo, ker pravzaprav nič ne vedo in jim mora zato zdravi del družbe vedno znova povedati, kaj hočejo. In če norec reče, da noče v norišnico, potem ga ponavadi pošljejo ravno tja, saj bi bila norost, če bi poslušali norost.
Priznati je treba, da dandanes ni več tako hudo. Proces dezinstuticonalizacije - posebej spodbujen tudi zaradi izkušnje koncentracijskih taborišč - poteka že več kot petdeset let. Dandanes se zapira samo še tiste, ki tako prostovoljno hočejo, razen če so seveda nevarni zase ali za okolico. Pustimo ob strani ta sicer problematični pojem - »nevarni«. Problem je tudi v tem, da v okvirih biopolitike pomeni izraz »prostovoljno« zgolj to, da je potrebno v človeške glave vsiliti oziroma vtisniti odločitev. Vanje lahko odločitev vbije družina, psihiater, še najpogosteje pa tableta, ki sproži želeno psihično stanje otopelosti in vodljivosti.
Seveda lahko kot tovrstno vsiljevanje odločitve razumemo tudi namen projekta Iz-hod. Pravzaprav smo lahko še bolj skrajni in rečemo, da so tudi norci postali potrošniki in potencialni kupci, ki omogočajo nova delovna mesta – če so zaprti, pretežno psihiatrom, če so znotraj družbe, socialnim delavcem. Izhodovcem gre za to, da bi se moral norec - kot vsak drug potrošnik - sam odločiti, kakšne usluge potrebuje in imeti med njimi čim širši spekter izbire. Vidimo, da iz polnopravnosti norcev izraste kot nekakšen tumor tudi neoliberalni trg na področju duševnega zdravja, na katerem vlada načelo ugodja. Zanimivo je, da tradicionalno zdravljenje norosti pogostokrat poteka kot boj ravno proti temu načelu.
Seveda premik na področje trga spremlja večni problem – denar. Če na eni strani Izhodovci trdijo, da vsak bolnik, glede na to, kar mu je ponujeno, državo stane preveč denarja, pa se tudi totalne ustanove zagovarjajo, da je dezinstitucionalizacija tista, za katero ni dovolj sredstev. Priznati je treba, nič kaj preveč presenetljiv odziv. Pravzaprav se okoli tega istega problema vrti večina iniciativ tudi na drugih področjih.
Preizprašati moramo tudi umeščenost duševnih težav na področje medicine in njene terminologije. Status bolnika norca sicer reši moralne odgovornosti in krivde za lastno stanje, obenem pa je tudi tisti, ki ga degradira. Prav ta prehod, ki se je zgodil v 19. stoletju, je bil tisti, ki je grešnika, ki ima možnost spreobrnitve, spremenil v objekt v rokah biooblasti, ki se je v svoji vsemogočnosti razbohotila v obdobju nacizma. Takrat so imeli namen norce, prav zato, ker za svoje stanje niso krivi in se zato tudi ne morajo izboljšati, pobiti. Četudi nam je jasno, da nobena izmed alternativ ni prava, da ne gre ne za grešnika ne za bolnika, je težko videti tretjo možnost.
Tudi odpiranje totalnih ustanov samo po sebi in brez premisleka, kako naj bi izgledale alternative, ne predstavlja avtoceste v nebesa. Panoptikon, ki vlada v totalnih institucijah in katerega moč izvira iz vsevidne pozicije oblasti in izgube zasebnosti podrejenih, lahko po Foucaultu nadomesti disciplinski mehanizem, značilen za vojsko ali upravljanje mesta v času kuge. V drugem primeru se kužnih ne zapira, kar pa implicira poostren nadzor nad celotno družbo. Vsi morajo neprestano dokazovati, da niso kužni. Določijo se primerne drže in obnašanja. Čas je strogo razporejen na enote, ki so zapolnjene s točno določenimi gibi, ki izkazujejo normalnost. Zdi se nam, da se ravno to - vzporedno z odpiranjem norosti - dogaja v zadnjih petdesetih letih. Vsesplošno obsedenost z zdravjem, srečo in normalnostjo spremlja tudi nadzor nad tem, kako je s sosedom. Ali nam njegov obraz in gibi morda nečesa ne skrivajo? Zakaj ne hodi v službo, kdaj hodi spat?
Menimo, da se zarisana protislovja lahko odpravi z redefinicijo koncepta norosti oziroma njegovo spojitvijo, a vseeno ne z izenačitvijo s konceptom normalnosti. Sindromi, ki izbruhnejo na dan, se ne tičejo zgolj posameznika, ampak celotne družbe, so njeni sindromi in njena je krivda, zato je smiselno, da se težave rešijo v skupnosti. Družba je torej nekakšna homogena kaotična buba in zato nerazločljiva na strupeno in zdravo polovico. Ekscesni vulkani, ki bruhajo iz njene površine, v sebi nosijo primesi iz celotne vsebine in samo postajanje in prehajanje celotne bube v neko drugo bubo lahko kaj spremeni. Zato je problematična vsaka profesija, ki svoje poslanstvo dojema kot dajanje pomoči, spreobračanje ali zdravljenje, brez da bi spremenila sama sebe, brez da bi postala vsaj malo nora.
Dandanes je verjetno bolj kot kdajkoli jasna Pascalova trditev, da bi bila le neka druga vrsta norosti, če človek ne bi bil nor. In če se vrnemo k Izhodovcem: Ali je kaj bolj noro od tega, da človek sredi poletja prehodi sedemsto kilometrov od ene do druge norišnice? Menimo, da je prav ta presežek norosti tisti, ki kaže, da imajo - razumskim pomislekom navkljub - v osnovi prav.
Komentar je spisal Jernej Kaluža
Komentarji
komentiraj >>