Giorno Poetry Systems, oziroma GPS [đipies] je prižgal luč svojega obstoja v revolucionarnem letu 1968 – če lahko po štiridesetih letih sploh še govorimo o revolucionarnosti, saj je sedanja mladost s tem vezana na dogodek, ki se je dogodil pred njihovim rojstvom in čeprav ga veliki akademiki označujejo za premik popka sveta, je od nas oddaljen ravno toliko kot Aristotelova smrt –.
John Giorno je po telefonskem pogovoru z Burroughsom osnoval koncept, imenovan Dial-A-Poem Poets, v katerem je bilo 15 telefonskih linij povezanih s posameznimi telefonskimi tajnicami. Ljudje so klicali na te številke in ponujene so jim bile v živo izvajane pesmi ali zgolj njihovi fragmenti. Koncept je bil od naslednjega leta naprej, to je leta 1969, zelo uspešen, oddajal pa je od devetih zjutraj do petih popoldne, zvečer pa od pol devetih do pol dvanajstih. Glavne teme so bile seveda vietnamska vojna in tako občudovana seksualna revolucija, s katero so po svoje in z izjemno inovativnim konceptom telefonskih pogovorov že tedaj šokirali javnost in poslušalstvo, ki se je temu predalo.
Giorno sam trdi, da so Giorno Poetry Systems oblikovali kasnejša informacijska središča, za šport in stave in podobne reči. Če pomislimo, je še vsaka avantgardna tendenca ali dejavnost v svoji tehnični izpopolnjenosti postala del večje ekonomske makrostrukture in s tem postala avantgardna v svojem bistvu slišanosti in prepoznavnosti. Pa čeprav to ni bila ideja umetnika, so že sovjetski agitpropovski avantgardisti doumeli možnost državnega aparata kot najbolj prikladnega aparata za množično uveljavljenost in slišnost. Le uskladiti se je bilo treba.
Danes poslušamo stvari z elpejke, ki je nastala leta 1984 in nosi naslov Better an old Demon than a new God.
Princip Giorno Poetry Systems je podoben principu oddaje, ki jo poslušate sedaj. Kategorični imperativ nečesa drugačnega ji ne glede na čas predvajanja podeljuje strogo mejno zarezo med nečim zunanjim in nečim notranjim. Pri točno določeni vsebini – ki vam jo serviramo – tako ni važna njena formalna plat, no, vsaj dokler je še usklajena z vsebino in njenimi notranjimi silami. Giorno Poetry Systems in s tem Zajtrk avantgarde pravzaprav vsak na svoj način preizkušata različne medije, pri čemer pa je obema skupno uho poslušalca, ki te zvočne valove sprejema.
A zdaj pojdimo malo stran od povedanega, da ugotovimo nekaj nujno potrebnega. Istega leta - kot se je rodila ideja za GPS - je Roland Barthes [rolán bárt] v novine priobčil esej z naslovom Smrt avtorja. Dobrih štirideset let nazaj - v času torej, ko se nekaterim današnjim sinovom očetje sploh še niso rodili in matere nekaterih hčerk še niso obstajale - je že postalo jasno, da je beganje v iskanju stilskih formacij zamuden in neustrezen posel. In po štiridesetih letih bi bilo potrebno še enkrat ugotoviti prav to: izumetničena forma še nikdar ni rešila vsebine, ponavadi se je dogodilo kvečjemu obratno; vsakršna intervencija, ki se je v želji po boljši zabavi ukvarjala z nečim nepoznanim in izvenkontekstualnim, pa je v skladu z vsebino povedanega ravno toliko kot Darth Vaderjev piškotek pomaga zlomljenemu nosu Frodota Bogataja. Bruke ubistvu.
Naslednjič pa seveda pričakujte še več južnjaškega naglasa Williama Burroghsa in preostalih umetnikov na čelu z Johnom Giornom, dandanes pa s poststrukturalistično mislijo zaključujemo Zajtrk avantgarde in ne navajamo nobenega izmed avtorjev, pa čeprav je ta zgolj en sam. Ali pač?
Komentarji
komentiraj >>