Dokumentarec o slovenski generaciji kulturnih herojev ponuja redukcionističen, intimističen pogled na konstitutivno obdobje sodobne slovenske literarne kulture in publicistike. Kot bomo videli, se kritična generacija, kot še naslednji dve za njo, proglaša za tisto, ki je utrnila plamen slovenske državotvornosti. Znani in priznani akterji – pokojni Peter Božič, akademika Veljko Rus in Janko Kos, pesniška eminenca Veno Taufer ter prevajalec Vital Klabus, govorijo o ponotranjenem doživljanju zgodovinskega trenutka, ki v občenarodni zavesti prav nič ne zaostaja za osvobodilnim bojem, ki jih je kot mladostnike izoblikoval.
Jasno je, da svojo preteklo dejavnost doživljajo poglavitno kot politično. Umetnostna produkcija in intenzivna pogovorna kultura krožka sta z vidika intervjuvanih popolnoma podrejena boju za pravico do zavzemanja neodvisnih, akterji bi nemara rekli etičnih, pozicij glede družbenih kot tudi izvendružbenih tematik. Pri slednjih seveda prednjačita življenje in smrt. Sprava in čast umrlih, pravica marginaliziranih do ugovora – opravka imamo tako rekoč s Slovenikano, s habitusom slovenske intelektualne kulture. Zato ste lahko navdušeni, ko vam povem, da se film drži svoje obljube predstavitve mitologije v mesu.
Kompozicijsko film svojo nalogo opravi z najosnovnejšimi sredstvi. Frontalni približki protagonistov, kako brez vidne pomoči izpraševalcev predstavljajo svoja stališča, so le trikrat prerezani z arhivskim gradivom in še to se večinoma ne nanaša neposredno na dogajalni čas in akterje filma. Ravno ti posnetki omogočijo avtorjema Lari Simoni Taufer in Darku Sinku vnos drobca osebne poetike v tematsko področje, ki ga obvladujejo še danes močne osebnosti z ravno tako močno osebno mitologijo.
Kritična Generacija je verjetno prvi slovenski generacijski dokumentarec, ki se dosledno ukvarja le z določeno srenjo ljudi in ki nima ambicij po diahronem zgodovinsko-osebnem prikazu dogajanja. Pri tako temeljito obdelani tematiki, kjer gledalci lahko zavzemajo podučena stališča o mnenjih in spominjanjih vprašancev, je to gotovo najboljši pristop. Sam sem bil začuden ob pozornosti, ki jo je bil deležen Jože Pučnik kot skupinski simbol, in ob neupoštevanju poznejšega kritičnega dela Tarasa Kermaunerja, ki sicer čudoviti zasedbi filma najbolj umanjka.
Različni govorniki nudijo različne poudarke – dr. Veljko Rus govori predvsem o odnosih z in do predstavnikov tedanje oblasti, Veno Taufer dogajanje povzema in ga teoretizira, Janko Kos razpravlja o nazorih in razhajanjih posameznikov, Peter Božič in Vital Klabus pa snov osvetljujeta z nekoliko bolj sentimentalnega zornega kota. Različne perspektive, drobni vpogledi, ki jih pripovedi udeležencev nudijo v živahno dogajanje tistega časa so duša filma. Vzpostavljajo rašomonsko narativo, ki se oplaja v sentimentalnih starčevskih evokacijah, da nam lahko nudi vpogled v resnično doživetje subjektivnosti spomina kot tudi zgodovinskega dogajanja kot takega.
Prepričan sem, da je Svetlana Makarovič, ki si je tako kot večina nastopajočih ogledala film, želela kakšno besedo več o Gregorju Strniši, ki je v reklami napovedan, v narativah pa komaj omenjen. Kolikor zagovarjam svobodo spominjanja, se zdi, da je pripoved te intelektualne avantgarde nekoliko zaprta vase. Ne priznava intelektualnih predhodnikov na slovenskem in ne povezave z deklarirano avantagardo, ki ji je neposredno sledila in ki se je bistveno napajala v delu Kermaunerja in Tauferja.
A junakom filma do lastne zgodovine ni potrebno vzpostaviti nikakršnega uradnega stališča. Navsezadnje so jo oni živeli, mi si jo pa prikrojujemo. Čeprav je pogled kritične javnosti popolnejši od spomina ostarelih junakov, je vzet iz druge roke in nevede podvržen vsakokratnim agendam piscev zgodovine.
Dokumentarec pa z mitološko snovjo opravi ravno tako, da jo podvrže nepopolnemu spominu akterjev, ki so svoja dejanja že davno preživeli. Veliko zgodovino očisti s potopitvijo v človeško izkušnjo. Temu dejanju lahko le aplavdiram, saj nudi dobro izhodišče za nadaljnje pristno zgodovinsko raziskovanje. Imam predlog: avtorja bi lahko nadaljevala z izpraševanjem kroga okoli tedanjih vodilnih članov Komunistične partije v Sloveniji.
Priča premikanju gora je bil Jan Adlešič.
Komentarji
komentiraj >>