Včeraj, en dan pred začetkom 21. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe, je njegov programski direktor Simon Popek s kratkim komentarjem drugič »slavnostno« odprl Liffov blog, ki ga lahko spremljamo v Delovi posebni spletni izdaji. Blog bodo - tako kot lani - pisali ljudje, ki so na ta ali oni način povezani s filmom in festivalom; v njegovem otvoritvenem zapisku pa Popek, sklicujoč se na angleškega romanopisca ter ljubitelja filma in nogometa Nicka Horbyja, pove, da pri računanju časa pri filmskih programerjih in festivalskih direktorjih - tako kot pri fuzbalu - ne šteje koledar, ampak sezona. Temu nimamo česa dodati, razen tega, da to ne velja le za profesionalne filmske kuratorje, kot je Popek, saj tudi amaterski filmski navijači vemo, da novembra v Ljubljani poteka filmska liga prvakov.
Filmi so seveda kot vedno drugačni, vendar se ekipe in pravila igre od lani niso bistveno spremenili: 21. Liffe namreč ponuja vse tiste sekcije, ki jih je ponujal tudi njegov jubilejni predhodnik in ki jih vsak vestni obiskovalec festivala lahko našteje na pamet - se pravi Perspektive, Kralji in Kraljice, Predpremiere, Panorama svetovnega filma, Ekstravaganca, Kinobalon, Svet na kratko in nekaj retrospektivno fokusiranih sekcij.
Uvedena pa je ena nova sekcija, in sicer Kino-integral oziroma »Program sodobnih kratkih eksperimentalnih filmov«, kot lahko preberemo v katalogu.
Ne glede na to, da ne vemo, kako bi bili lahko eksperimentalni filmi nesodobni, to novost v času, ko sodobne tehnologije počasi spreminjajo tako pojem filma kot pojem časa, lahko samo pozdravimo. Kar pa se prizorišč tiče, bo tokrat - poleg ustaljenih Liffovih prizorišč v centru mesta - filme možno gledati tudi v nekdanjem in sedanjem Kinu Šiška, kar prav tako pozdravljamo. Ob opozorilu fizične narave: čeprav bodo v Šiško prinesli ta pravi hudi filmski projektor, ne verjamemo, da bodo prinesli tudi adekvatne sedeže.
Začnimo po vrsti. V okviru sekcije Perspektive, ki predstavlja mlade in perspektivne avtorje, se za glavno nagrado festivala tokrat poteguje deset filmov »iz vsega sveta«, je rekel Popek na novinarski konferenci; vendar je le pri bežnem pogledu jasno, da pol sveta manjka, saj v pričujoči sekciji ni videti niti enega filma iz Azije, Afrike in Avstralije. So pa zato celo štirje v južnoameriški produkciji ali koprodukciji. Južnoameriška kinematografija je na tokratnem Liffu na splošno močno zastopana, po drugi strani pa se zdi, da je azijskih filmov iz daljnega vzhoda manj kot ponavadi, čeprav jih je kar nekaj.
Tukaj bomo tvegali in morda nepravično posebej izpostavili nekatere izmed filmov iz Perspektiv, ki se nam osebno zdijo zanimivi in so že prejeli nagrade na pomembnih svetovnih festivalih. Tako je prvi igrani celovečerec Mehičana Pedra Gonzaleza-Rubia Na morje! na letošnjem festivalu v Rotterdamu prejel zlatega tigra. Neodvisni ameriški film Na sledi očetu Debre Granik je prejel veliko nagrado žirije v Sundanceu, s čimer je ta režiserka ponovila uspeh svojega prvenca, ki je na istem festivalu leta 2004 prejel nagrado za najboljšo režijo. Bolj ekstravagantno občutje, če uporabimo v liffovski žargon, pa lahko pričakujejo gledalci grškega filma Podočnik Yorgosa Lanthimosa, ki je na lanskoletnem festivalu v Canesu prejel nagrado v sklopu Poseben pogled. Simptomatično je, da vsi trije filmi na različne načine obravnavajo temo odnosa med starši in otroki, kar je, sodeč tudi po nekaterih drugih filmih, morda tudi lajt motiv celotnega festivala oziroma aktualne svetovne filmske produkcije.
Posebnost letošnjih Perspektiv pa je ta, da se za nagrado vodomec po daljšem premoru spet poteguje en slovenski film, in sicer prvič odkar je Simon Popek programski direktor festivala. Zakaj je temu tako, bo povedal Popek sam:
V sekciji Predpremiere bodo seveda predstavljeni filmi, ki jih boste lahko naknadno gledali v redni distribuciji, zato vam priporočamo, da jih tekom festivala ne gledate. Za to - poleg že povedanega - obstajajo še najmanj trije razlogi: prvič, karte so dražje kot za druge filme; drugič, gneča je večja kot za druge filme; in tretjič, večina teh filmov je že dostopna na spletu. Če pa vas vseeno nismo prepričali, naj tukaj omenimo le največja imena, kot so Alejandro Gonzalez Inarritu, Mike Leigh, Sofia Coppola in Abbas Kioristami ter vas opozorimo, da Draqula - še en dokumentarni film o Berlusconiju – odpade, ker distributerji niso mogli pravočasno zagotoviti kopije.
V Predpremierah pa velja izpostaviti še eno domačo stvaritev, in sicer dokumentarno predstavo nekje med filmom in performansom: Več nas bo, prej bomo na cilju slavnega umetniškega trojca Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Zaradi tehnične zahtevnosti projekta bo filmski performans izveden le enkrat, in sicer jutri, zato priporočamo, da ljubitelji uprizoritvenih umetnosti pravočasno nabavite karte.
V sekcijo Kralji in kraljice, ki predstavlja filme že priznanih režiserjev, ki niso odkupljeni za slovensko distribucijo, je uvrščenih deset filmov. Strnjen pregled bo podal Simon Popek:
Iz sekcije Panorama svetovnega filma, ki obsega devetnajst del, sta lahko za glasbene navdušence zanimiva dva rokovska dokumentarca o Rolling Stonesih in White Stripesih, poleg njiju pa še iranska dokumentarna fikcija Perzijske rokerske mačke. Sci-fi fenom in hkrati ljubiteljem japonskih anime filmov priporočamo film Tehnotise: Edit in jaz, ki je poleg tega zanimiv tudi po tem, da gre za prvo srbsko dolgometražno risanko in hkrati za prvi srbski znanstveno-fantastični film, ki ga je naredilo le 15 ljudi v obdobju petih letih v nekem beograjskem privatnem stanovanju, z relativno malo denarja za tako zahtevno produkcijo. Seveda ne velja zamuditi tudi novega filma Denisa Côtéja, ki je zanj prejel nagrado za najboljšega režiserja v Locarnu, ter ameriške neodvisne produkcije, ki jo v tej sekciji predstavljata Aron Katz s Slabim vremenom in že kultni Todd Solondz s filmom Življenje med vojno.
Po lanskoletnem izginotju »avantgardne« sekcije Proti vetru, ki jo je zamenjala otroška sekcija Kinobalon, je malo zaskrbljujoče, da je v sekcijo Ekstravaganca tokrat uvrščenih le pet filmov. Lani jih je bilo namreč sedem, ko pa je še pihala sekcija Proti vetru, so imeli ljubitelji malo bolj drugačnih filmskih pristopov možnost videti vsaj deset filmov, od katerih so jim se dvigali lasje na glavi.
Ker za predstavitev retrospektivnih sekcij nimamo časa, naj za konec le omenimo dogodke iz spremljevalnega programa. Če že ni več sekcije Proti vetru, bomo imeli dvodnevno konferenco, ki se imenuje Proti toku, oziroma »Konferenco o kritikih, nasprotnikih, konformistih, pridruženih, upornikih in drugih provokatorjih«. V okviru MEDIA seminarja bo tokrat govora o jamstvenem skladu za filmsko produkcijo, potem pa so tu še okrogla mizo o art kinematografiji v Sloveniji, predavanje Jake Repanška o urejanju in zagotavljanju pravic ustvarjalcev sodobnega filma ter dve razstavi: Zarota molka, ki raziskuje razmerje med filmom in fotografijo, in UFA plakat, ki bo predstavila filmske plakate slovitega berlinskega studia UFA, nastale med letoma 1918 in 1943.
21. Liffe se je že začel, rdeča preproga slavnostne otvoritve pa bo razprostrta ob osmih zvečer pred Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Dogodek v dvorani bo povezoval legendarni hrvaški voditelj Oliver Mlakar, sledila pa mu bosta ogled filma Tamara Drewe Sthepena Frearsa in seveda zabava v klubu Cankarjevega doma za povabljence in tiste, ki jim bo uspelo priti noter. Upam, da se vidimo in da čokoladni fondi ne bo tako sesirjen kot lani. To slednje pa predvsem zaradi vizualnega užitka, saj pisec tega teksta vase raje zliva mrzel šampanjec kot vročo čokolado.
Za 12 dni sedenja v mraku se pripravlja Bojan Anđelković
Komentarji
komentiraj >>