* Robert Hood je ena izmed nespornih legend detroitske tehnažne scene, ki se je na koncu osemdesetih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja udarno zapisala v anale globalnega glasbenega dogajanja. Hood je bil skupaj z Mikeom Banksom in Jeffom Millsom član kultnega detroitskega kolektiva Underground Resistance, ki je nastal tudi kot odziv na politično vladavino Ronalda Reagana ter socialno in ekonomsko stanje, ki izvira iz nje in je bilo v Detroit uničujoče zajedeno še dolgo po Reaganovem odhodu. V letu 1992 pa sta Hood in Mills zapustila Banksa in se podala vsak na svojo samostojno ustvarjalno pot.

In natančno pred desetimi leti je Jeff Mills izdal svojo verzijo soundtracka za legendarni film Fritza Langa 'Metropolis', v letošnjem letu pa se je Robert Hood vrgel na film 'The Omega Man' iz leta 1971 oziroma na roman 'I Am Legend' izpod prstov pisatelja Richarda Mathesona, na podlagi katerega je nastal dotični film. Torej sta se tako Mills kot Hood lotila uglasbitve skrajno distopičnih zgodb, s to bistveno razliko, da Hoodov umotvor ni mišljen kot soundtrack, temveč prek zvoka slika gledanje na svet skozi oči protagonista, ki poskuša preživeti v propadlem svetu. Če je nekoč ta tema spadala predvsem v razdelek znanstvene fantastike, pa gre danes, ko je razvoj znanosti namerno ali nenamerno usmerjen predvsem v smer povzročanja nepopravljive škode za človeštvo, nedvomno za še kako aktualno snov. Album je izšel pri Hoodovi založbi M-Plant, ki je v veliki večini namenjena izdaji njegovih lastnih izdelkov. Založbo je ustanovil v letu 1994, nato pa je ta med leti 2002 in 2009 počivala zavoljo novih poti, ki jih izdelki ubirajo do svojih uporabnikov in ki so se razmahnile z vse bolj razširjeno uporabo interneta. K sreči pa je Hood založbine turbine v lanskem letu spet zagnal s ponovno izdajo svojega legendarnega 'Minimal Nation', sledilo je še nekaj izdaj, letos pa je izšel še v teh vrsticah obravnavani album.

'Omega' predstavlja zaključeno zgodbo konceptualnega albuma, ki ga označuje predvsem atmosfera, ki ga preveva. Hood se še vedno drži svojih ustaljenih produkcijskih prijemov in dokazuje, da mu ni zmanjkalo snovi, s katero lahko svojim odjemalcem konkretno podkuri pod nogami. To pa nikakor ni vse, kar ima na zalogi. Tako so v večini skladb združeni učinki nežne roke, ki se je lotila skladb težke noge. Ne le, da je vzpostavljeno tenkočutno ravnotežje med tema dvema skrajnostma - rezultat je tista subtilnost, ki je žal pri veliki večini techno produkcije odsotna. Sploh minimalistični izdelki znajo brez te komponente harati kar nekako sami zase oziroma lahko zadovoljijo le skrajno nekritične, zgolj neusmiljeno trdega beata željne - če si privoščimo malo nesramnosti - dejanske distopične horde.

Med komadi velja posebej izpostaviti atmosferičnega 'The Plague (Cleansing Maneuvers)', drznega 'Towns That Disappear', poskočnega 'Think Fast' in nekoliko zadubiranega 'The Workers of Inquity'. Čeprav album 'Omega' zagotovo ne bo zapisan v zgodovino kot eno izmed Hoodovih prelomnih del, kot sta bila na primer kakšen prej omenjeni 'Minimal Nation' ali 'Internal Empire', pa se vsekakor lepo poda v še kar zadovoljivo bero letošnjih tehnažnih izdaj.

pripravila Pina Gabrijan