Leto je naokoli, ura teče, nič ne reče, kolo sreče se okreče oziroma v Ljubljani spet slavimo praznik filma. Torej 21. LIFFe, domači festival zmernega obsega, a docela srčkanega duha. Sekcija Ekstravaganca, torej kričeča malha, polna ekscentričnih in žanrsko mejnih filmskih naslovov, letos komajda še stoji pokonci, saj so vanjo navrgli še manj filmov kot lani. Se pravi letošnjih pet proti lanskim sedmim. Ob pripombi, da so rajnkega, jubilejnega, dvajsetega LIFFe-a čisto tiho, skorajda prihuljeno pod rušo pospravili tudi sekcijo Proti vetru, konceptualnega dvojčka zdaj osamljene Ekstravagance.
Kakorkoli že, upajmo, da razlog za krčenje gotovo najizvirnejše liffovske sekcije ni njena načrtna, tiha in počasna smrt, temveč dejansko skromnejša mednarodna bera nam ljube, drzne, pravzaprav edine prave kinematografije. Da so torej investitorji, polnih gobcev o težkih časih in zategovanju pasov, refleksno napolnili lastne hlače in svoje beliče raje nasuli v varni pristan brezštevilnih filmskih rimejkov in generičnih žanrskih polomij. S to mislijo lahko še vedno ohranjamo brezupno upanje, da bo Ekstravaganca naslednje leto za kakšen žanrski film ali dva obilnejša.
Toda pustimo črne obete prihodnosti stati in se posvetimo ekstravagantni peterici, ki je pred nami. Seveda, če bi bili drzni, bi lahko po znameniti induktivni metodi sklepanja postavili tezo, da kakršna Ekstravaganca, takšen tudi sam LIFFe. Logično niti ne tako izprijeno izhodišče, sploh ob upoštevanju same narave sekcije, ki naj bi se nahajala na skrajnem vsebinsko-žanrskem polju, od katerega druge festivalske kategorije težijo stran, proti jedru zvečine bolj standardnega filmskega izraza. Pravega vprašanja torej ni problem postaviti – ali veleopevana Ekstravaganca vzdrži pritisk svojega drznega poslanstva?
Začnimo na začetku, torej pri prvem izmed naslovov, ki sliši na ime Zakopan. Upajmo, da je vsakršna asociacija imena s prihodnostjo sekcije, v kateri se nahaja, zgolj naključje in - dobri bog daj - nič več. Koprodukcijska srhljivka španskega režiserja Rodriga Cortesa izumlja nov, sebi lasten žanr, ki bi ga lahko nedomiselno poimenovali žanr krste. Zakopani protagonist, voznik tovornjaka v Iraku, "mali človek" Paul Conroy se namreč prebudi v krsti, iz katere se ob tiktakajoči uri ugašajočega zraka poskuša rešiti. Oko kamere ostaja ves čas fiksirano in ujeto med štiri lesene, podzemne ploskve, kajti v petindevetdesetih minutah nas niti en filmski kader ne odreši prežemajoče utesnjenosti in klavstrofobije bivališča pokojnikov. Kajti točno to, kljub še siceršnjemu dihanju, protagonist Paul tudi je – živi pokojnik, mrtvec, zombakelj.
Tako ali drugače na krsto obsojen tisti trenutek, ko se odloči za nenasilno participacijo v vojni, ki ni njegova. "Jaz nisem vojak", Paul obupano sporoča svojim ugrabiteljem. "Že, že," pravijo ti, "toda tudi mi nismo zakrivili enajstega septembra." Zakopan je premetena kritika nepotrebne vojne in perfidnih, brezosebnih korporacij, ki stojijo za njo. Domišljeno preigravanje žanrskih klišejev, spretno izogibanje zanki nedomiselnega moraliziranja, predvsem pa pošastno osciliranje suspenza, ki kljub monolokaciji nikoli ne implodira sam vase, poskrbi za enega biserčkov letošnje Ekstravagance.
Za naslednjega poskrbi japonski "norec" Matsumoto Hitoshi. Norec kakopak ljubkovalno, celo zaželjeno, lepo vas prosim, megalomanski projekt njegovega drugega celovečerca, Simbol, zahteva vsaj kapljico opojne, božanske norosti. Z le-to nam je Matusmoto postregel že s svojim prvim filmom Big man Japan, utripajočo, z jedkim cinizom zabeljeno parodijo sodobne japonske pop kulture. Shinboru - ali Simbol - stavi na večje, še večje, pretencioznejše, nič manj kot transcendentalno.Recimo, da imate na eni strani mehiškega rokoborca, tako imenovanega lučadorja z zeleno masko, moža polža (Escargot man, haha!), ki se v mehiški vukojebini pripravlja na borbo svojega življenja. Na drugi pa imate japonskega moškega srednjih let odetega v trapasto pižamico, ki se zbudi v prazni svetli sobi, kjer ven iz sten šrtlijo le majhni, neodrasli penisi (nedorečenosti njegovi metaforiki res ne morete očitati). Kje na tej nadrealistični, dvoživi, psihedelični, razfukano-odfukani vožnji v enačbo vstopi enačaj, ali vsaj kakršna koli smiselna povezava, si drznite odkriti sami. Kajti poleg tega vam bo poplačano še z odgovori na nekatera tečna eksistencialna vprašanja, kot je recimo tisto zoprno, ali bog obstaja, ali pa, kaj poganja ta svet in pa seveda, kaj se zgodi, ko pritisneš na majhen penis, ki moli ven iz stene. Simbol je ekstravagantna poslastica, ljubezen na prvi ogled in najbrž tudi na drugega in tretjega.
Tega pa ne bi mogli trditi za Tiho hišo, srhljivko Gustava Hernandeza, ki je sicer tudi prišel na obisk v Ljubljano. Med obiskom je rekel, da so Tiho hišo posneli za samo šest taužent "dolsov". In da v Ameriki, pazite sunek presenečenja, že snemajo rimejk. Eden temeljnih problemov pri rimejkih zna biti recimo to, da že original orenk zakisli. In Tiha hiša precej orenk zakisli. Film enega samega kadra, domnevno brez rezov, spremlja mlado Lauro, ki z očetom preživi noč v strašljivi hiši sredi gozda. Si predstavljamo po katerih, tisočkrat prevoženih tirnicah se fijaka narativa. Zadušeni zvoki, loputanje vrat, škripajoči pod in Laurino konstantno ihtenje, ki večino časa spominja na predolgo in nezadovoljivo masturbacijo. Na koncu pa še nedoumljivo grob, malodane barbarski, docela frustrirajoč razplet, ki nevešče razveže do tedaj mučno vzpostavljeno poetiko Tihe hiše. Ki je pravzaprav zelo glasna, saj Laurina in gledalčeva razdivjana nepotošenost vpijeta do neba.
Precej vpitja je tudi v edinem letošnjem kitajskem predstavniku, v črni komediji Ženska, pištola in špageterija. Prisežem, torej majkemi, da si ne izmišljujem, ko pravim, da gre za rimejk (!) Podpasne ironije zvrhana amfora, kaj. K sreči gre za geografsko sprevrnjenega. Režiser Zhang Yimou se je odločil predelati klasiko Krvavo preprosto bratov Coen in jo umestiti v kitajski srednji vek, tja nekam v hribovito, rdečo puščavo Jiayu Pass blizu kitajskega zidu. Predelava je pisana, vizualno bleščeča in precej zvesta izvirniku, iz česar izhaja ambivalentno žarišče njenega problema in odlike. Coenova sta tukaj, trmasta prezenca vztraja od začetka do konca, odeta v kitajsko svilo srkata riževe rezance, samo kdo bi to sploh rad zares videl? Kdor bi, naj gre in gleda, kajti duh le-tega bo privzdignjen in čvrst, in kdor ne bi, naj ne gre, kajti njegov bo razžaloščen in grdo razrvan.
Zadnji film letošnje Ekstravagance, Amer, bojda povsem alegoričen, psihoanaltičen portret ženske, ki se tolče z lastnimi demoni, s prikazovanjem zaštarta jutri, 16. novembra.
Toliko za letos.Ekstravaganca, ne zapusti nas. Popek, usmili se nas. In sebe. Nenazadnje gre za sekcijo, ki si jo z lastnim znojem uvedel pred celimi osmimi leti. Za kar te ljubimo. Toliko, da veš.
Milosrčni apel je spisal Matjaž Juren – Zaza.
Komentarji
komentiraj >>