Tu v MKSMC v ponedeljek, 15. novembra 2010 opoldne Luka kiha in raznaša čaj. Razpisna pista DPZN je začela mlet. Včeraj na Gospodov dan jebeni smo tehnično administrirali skoraj do druge ure zjutraj, danes pa so izvajalci električno prenovitvenih del prišli že ob osmih trideset. En človek, ki je šofiral, vlekel pitona in administriral je natočil tudi gorivo. Jutri se podraži. Pred nosom mi migota sestradan komar.
Nazadnje sem vas vabil v Španske borce na »20 DPZN« in ste mogoče, najverjetneje pa ne prišli. V ponedeljek zvečer je bilo sto do stopetdeset oseb v dveh nadstropjih okoli stopnišča baje prijetno presenečenih. Multimedijski dogodek so uradno na odrčku in neuradno s svojo pozornostjo prišli podpret vladni pomembniki, Ravne Pavlohrib in Miša Molk sta dočarala estradnomedijsko vzdušje, Franci Blašković je blestel za rdečo peterokrako, kmalu kipar De Simone je vsake četrt ure razbijal po paradnem bobnu in dragih činelah koprske Osnovne glasbene šole, Receptor Iztok je z Ivo Vsegakrivo stisnil dvajset litrov grozdnega soka, doktor Ivan Polajnar , Toti Štajerc od Združenja varilcev mi je izročil pedenj visokega železnega kantavtorja, prišla je moja sošolka dohtarca Milena, prišla sta Mojca Vite active in njen Bogdan Hribolazni, pojavil se je sam od sebe direktor Kina Šiška. Umetniški vodja Španskih borcev Iztok Kovač je bil po mojem močnejšem nastopu ganjen. Se je bal s kakšno energijo bomo prišli v prostor. So mu kasneje rekli, da je zdaj prvič prostor zaživel kot galerija. Na fičota v pritličju bo danes ob 16h Marko Kovačič s čopičem izpisal: »Vozilo je uporabni, ni naprodaj«, »Socializem ni bil utopija, kapitalizem zares ubija« , »Najboljši avto je tisti, ki pelje srečne ljudi« ter »SFRJ FO EVER«. Danes bomo v stekleni valj slepega vhoda v knjižnico instalirali tudi internetni oltarček, na vhod pa info flajerčke. Obletnično razstavo pridemo nekoliko svečano podirat šele v četrtek zvečer ob 17h.
V torek sem Armandotu Radia Koper pol ure za njegovo oddajo nalagal o »20DPZN«, noč na sredo pa sem hotel moraldarovati spisanju odgovorov na vprašanja naklonjenega a seveda objektivnega novinarja Primorskih novic. Zdaj jih ne upam več klicati Primorske nogavice. V petek je namreč v Sedmem valu namreč izšel stran in pol velik kliping brez katerega mi živeti ni.
V sredo sem vodjo mehkoteroristične avijacije Šembreka prisilil, da je snemal moj nastop na kao predpotopni Arijanin ADAT v dvorani mariborske Gimnazije Miloša Zidanška. Toliko sem ga zapsihiral, da ni našel video kaset v steni kamerine torbice. Urednik glasbenega programa Radia Maribor me je zaslišal v tisti učilnici v kateri sva 1980tega nastopala s Feotom v »Duo zlatni zubi«. Petdeset oseb je dolgo ploskalo šele potem, ko sem jim zagrozil, da grem po viličarja s škarjastim dvigom. Prišla sta Ivo Zalar, basist Belih črncev in njegova soproga Alenka, ki mi je vedno šla na živce. Verjetno ne veste, da smo bili gimnazijski vokalni kvartet oblečen v bele hlače in bele pulije. Vadili smo tudi v kleti osmega bloka, ko tem še ni bilo Radia Študent Sta me spomnila na resnico, da sem pesem »Rastemo« njima posvetil , ker nisem mogel priti na fantovščino. Spili smo dvanajst litrov dobrega rdečega in belega domačega iz Malečkarja. Živahen ravnatelj skoraj mojih let je v pogodbi naše društvo imenoval Društvo prijateljev zmernega optimizma.
V četrtek se je zgodilo prvo predavanje drugega letnika Likeja. Doktorica Vlasta Jalušić in nosilni organizator sveži magister Primož Turk sta pritegnila toliko mladih in srednjih, da smo jim komaj kam mogli postaviti stole. Hannah Arendt med drugim trdi, da so bila koncentracijska taborišča prvič v evropski zgodovini primer odstranjevanja odvečnih človeških kapacitet. Sem jo vprašal kaj pa pokristjanjevanje , kaj židovski pogromi kaj pobijanja bogomilov (patarenov) , kaj sežiganje čarovnic in učenjakov in kaj verske vojne. Tridesetletna na primer, ki je prebivalstvo nemških dežel zmanjšala na polovico. Doktorica je odgovarjala na široko in meni se je zdelo, megleno. Moje vprašanje ni bilo edino, ki jo je spravilo (se mi je zdelo) v zadrego. Bomo se spet v decembru srečali , poslušali, snemali , transkribirali, preštudirali. Likej, oj le naprej!
Predavanje in razprava sta se v četrtek zajedla v termin projekcije filma. Znameniti poljski režiser Wajda si je na koncu privoščil težko dolžino pobijanja poljskih častnikov v Katynu. Stalin jih je dal pobiti leta 1940 12 000 v ugodnem trenutku, ko so bili Zahodni zavezniki zelo zaposleni s svojim vstopom v Drugo svetovno vojno. Presenetilo me je, da so trupla zasuvali z buldožerji. Film je svež a malo plesnivčkan , žrtve zločina ga niso zakrivile. Mogoče pa sem jaz nadut in površen. Tak že od rojstva. Vsekakor dobre volje na koncu nismo bili.
V petek smo podprli metalski istrsko-slovenski psihosocialni koncert. Najbolj so mi ugajali soorganizatorji »Nemesis booking« ; dekleti imata priimek Dobrinić in Jovičić . Za seboj so pustili osnaženost, ki jo je pohvalila še Višja inšpektorica Arijana Brecelj- Markučič.
V soboto sem s Tehnično in moralno brezhibno razvalino v Španske peljal Tjašino jucco in Rojnič Peterletov obešalnik, nazajgrede sem hotel v Vrhniki Andreja Markovića enajstletni hčerki za rojstni dan zaigrat pa je avto povozil njihovo muco čez glavo in je bilo vzdušje še slabše kot po pobitju poljskih oficirjev.
Ta večer smo v MKSMC predvajali najnovejše dveurno delo medijskega drmatorja Michaela Moora: »Kapitalizem, Ljubezenska zgodba«. Ujel sem konec, ko Roosevelt leto dni pred smrtjo obljublja ameriški javnosti vse kar so potem omogočile socialne države v Evropi. V Ameriki se to ni zgodilo. Filmu je dala Arijana minus tri, Michael je za demontažo kapitalizma tako kot DPZN in Pohorski bataljon. Nekoliko je patetičen in hostje so zauživali preveč za moj okus. Vsekakor je Michael bolj naš kot katerikoli od onih v Državnem zboru Republike Slovenije na katero so eni ponosni.
Jutri muslimani proslavljajo Kurban bajram, praznik, ko pečejo ovčetino in jo delijo revežem. Padel bom na rit, če bo v slovenski javnosti kdo črhnil o tem. Sporočite mi prosim na drustvo@dpzn.org ali na 041 318 245, ker hočem to šokantnost objavit na www.dodogovor.org. Čao, bao.