Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Gledalec si sodbo piše sam (4513 bralcev)
Sreda, 17. 11. 2010
RKHV vajenci



Predstava ponuja kompendij zgodb o tistih sodnih procesih, ki so v kratki, a jedrnati preteklosti samostojne Slovenije posegli v krhko, nedoločno področje ustvarjalne svobode in načeli vprašanje pojmovnih določil umetnosti ter njenega specifičnega fikcijskega, tudi fiktivnega režima. V četico zaradi umetniške dejavnosti obtoženih so se uvrstili Matjaž Pikalo, Breda Smolnikar, Goran Vojnović, duo Eclipse in Ive Tabar.



V imenu ljudstva je sintagma z dolgo zgodovino uporab in zlorab, ki pomeni etično in moralno zaslombo pravne skupnosti ter avtoriteto, na katero je oprta sodna veja. V sodnih procesih se odloča v imenu ljudstva za ljudstvo, ker pa je kazensko pravo javne narave, naj bi taisto ljudstvo vsakokrat izvedelo, zakaj in kako je do določene sodne odločitve prišlo. V imenu ljudstva pa je to pot tudi poldokumentarna predstava gledališča Glej, ki jo je režiral Jure Novak, v njej pa so nastopili Rok Kunaver kot kralj, Vasilij »Vasko« Polič v vlogi dvornega norca, Maruša Kink kot tožilka in pet znamenitih obtožencev.

Predstava ponuja kompendij zgodb o tistih sodnih procesih, ki so v kratki, a jedrnati preteklosti samostojne Slovenije posegli v krhko, nedoločno področje ustvarjalne svobode in načeli vprašanje pojmovnih določil umetnosti ter njenega specifičnega fikcijskega, tudi fiktivnega režima. V četico zaradi umetniške dejavnosti obtoženih so se uvrstili Matjaž Pikalo, Breda Smolnikar, Goran Vojnović, duo Eclipse in Ive Tabar. Predstava je zastavljena kot zbir epizod ali dejanj, namenjenih vsakemu od umetnikov, ki jih povezujejo simbolični in konkretni medklici zbora.

Tri arhetipske figure – kralj, tožilka, norec – so zastopniki treh leg oziroma plasti pravne države in družbe: zakonodajne in izvršne oblasti, norec pa se javlja v imenu posameznika, ki stopa v konflikt z vrhovnimi instancami. Trojica likov lahko tvori tudi precej drugačen razumevanjski horizont, hkrati namreč reprezentirajo os oblast-družba-umetnik, tri ravni diskurzov, ki se lahko, če jih mislimo marksistično, srečajo lahko le skozi nasprotje. Izrekajo resnico lastne pozicije, ki je v predstavi zapisana moteče shematično, obremenjena z dualnostjo dobrega in zlega in je, kot rečeno, arhetipska.

Kralj brezprizivno in nezmotljivo vlada, tožilka pa obsoja z vnaprej napisanimi besedami zakona. Večdimenzionalen je le norec, ki omahuje med ohranjanjem svoje integritete, legitimacijo svoje dejavnosti in odgovornostjo do družbe. Zgovoren je trenutek, v katerem norec kriči na občinstvo, posameznike zmerja s podganami, prasci in kravami ter se prizor ali dva kasneje spokorjen in opravičujoč vrne na oder. Kot naj bi se spokorjeni vračali tudi umetniki, ki so na tak ali drugačen način zavrgli etične in moralne konvencije ter jedko zbližali umetniško s političnim.

Približno uro in pol trajajoča predstava nam ne postreže z ničimer, s čimer nam ne bi postregli že obravnavani dogodki sami. Sodne procese in njihove medijske reprezentacije, v katere so bili zapleteni in vpleteni umetniki, lahko že zunaj gledališke institucije beremo kot izvrstne performanse moči. Ti s svojo fenomenalnostjo posegajo v razsežne dileme o tem, kaj je umetnost in kaj njena funkcija, kje se umetnost sprevrne v življenje in obratno ter nenazadnje tudi o tem, ali je sploh mogoče govoriti o točki preloma med estetiko in politiko.

Obravnavani dogodki komentirajo sami sebe, zato je imela predstava V imenu ljudstva ugoden dramaturški stav: avtorji so se odločili, da tudi umetniki sami komentirajo lastno sodno izkušnjo (z izjemo dueta Eclipse, ki ga je samoironično, pod pretvezo kreativne zagate odpisal kar režiser sam). Tako so gledalcem ponudili strnjeno obnovo in analizo primerov Pikalo, Smolnikar, Vojnović, Eclipse in Tabar, ne da bi se iztekli v enoznačno končno poanto. Tvorci uprizoritve so se ne le deklarativno in sarkastično – s tožilkinimi intervencijami, v katerih je naznanjala odpoved tej ali oni umetniški poziciji -, temveč tudi dejansko distancirali do lastnega izdelka in učinkov, ki jih proizvaja.

Gledalec je imel tako redko možnost, da o načeti tematiki razmisli brez pritiska pretiranih zunanjih sugestij, da misli zunaj običajno nastavljene ideologije gledališkega dela. Gledalci postanejo tisto ljudstvo, ki aktivno sodi ali obsoja in je hkrati, paradoksalno, zaradi obstoječih struktur moči nezmožno spregovoriti, se o nečem izreči v svojem imenu. Če predstava zgolj zbira aspekte razmerja umetniško-politično, ki kalijo v navedenih zgledih, ji na drugi strani uspe mobilizirati skupnost tistih, ki naj bi to razmerje resnično mislili: odjemalci, ki so vedno tudi gradbeniki umetnosti.

V svojem imenu se je o predstavi gledališča Glej izrekala Ana Schnabl.


Komentarji
komentiraj >>