Tudi letos je LIFFE v svojih kino-palačah priredil sprejem kraljev in kraljic iz celega filmskega sveta. Največ visokosti nas je s svojim obiskom počastilo iz Daljnega vzhoda, prišli pa sta tudi dve francoski kronani glavi in velikaši nekaterih drugih dežel. Iz Gruzije se ponovno vrača njegova visokost, ki je pred leti na tem festivalu imela celo retrospektivo svojih mojstrovin: Otar Iosseliani.
Darilo, ki nam ga je pravzaprav prinesel iz Francije, kjer deluje že vrsto let, je avtoreferencialni, morda celo nekoliko avtobiografski biser Chantarapas. Ta blesti v zanj značilnem subtilnem humorju, ki ga podobno kot v svojih predhodnih filmih Jesenski vrtovi ali Živel je pojoči drozg, odkriva v bizarnih pripetljajih vsakdanjega življenja.
Humorna in obenem trpka pripoved o gruzijskem režiserju, ki z odhodom v Francijo zapusti domovino v želji po svobodnejšem ustvarjanju, ni nikakršno naivno poveličevanje domnevne svobode zahodnega demokratičnega sveta, kot je bil to npr. Perzijske rokerske mačke iz sekcije Perspektive. V primežu med sovjetskimi cenzorji in zahodnimi producenti, se umetniška svoboda izkaže za nadvse izmuzljivo in dragoceno.
Filmski režiser je tudi eden glavnih likov južnokorejskega filma avtorja Hong Sang-so-ja. Zgovorni naslov Ha-ha-ha najbolje označuje značaj tega neobveznega dialoškega zabavljaškega izdelka. Izhodiščno temo relativnosti resnice v različnih perspektivah, ki nekoliko spominja na mojstrovino Rashomon, ta obravnava na mnogo lahkotnejši način.
Dva prijatelja ob pijači obujata spomine na preživele počitnice, ne da bi opazila, da govorita o istih krajih in ljudeh, s katerimi sta se srečevala ob istem času, ne da bi kdaj srečala drug drugega. Posrečene komične anekdote pa žal razvodenijo ob klišejskih situacijah in likih.
Prav tako prihaja iz Južne Koreje film tamkajšnjega bivšega ministra za kulturo in turizem Lee Chang-dong-a: Poezija. Slednje je na novo odkrita ljubezen prijazne in elegantne babice, ki pod vedrim nasmehom, ljubečo pozornostjo do vnuka in elegantnimi pisanimi oblekami skriva težavno socialno in ekonomsko stanje. Osrednjemu liku primerno poteka tudi filmska pripoved: brez čustvenih pretresov in melodramatičnih zasukov, sledimo njenemu odkrivanju lepot in krutosti sveta, ki se zaključi z odkritjem poezije v bremenu etične odločitve.
Nečloveško breme dolžnosti in odgovornosti je naloženo tudi glavni junakinji Gosenice japonskega velikana Kojija Wakamatsuja. Po neizprosni sliki študentskih uporov povojnemu amerikaniziranemu japonskemu režimu v Združeni rdeči armadi, se tokrat avtor loteva globljih vzrokov za stanje duha te generacije. Te odkriva v predhodni generaciji njenih staršev, ki jih je japonski režim spremenil v material za imperialistično vojno proti Kitajski in zahodnim zaveznikom.
Film se pomika med degresivnimi skoki v preteklost spominov invalidnega vojnega heroja, ki sestoji iz zagrešenih vojnih zločinov, ter ciklično naracijo o tegobah njegove žene. S tem Wakamatsu razgrne nevzdržnost japonske ideologije brezpogojnega izpolnjevanja dolžnosti do države, ki najbolj prizadene domačo fronto.
Povsem drugačen je prikaz domače fronte v filmu Besa Srđana Karanovića, nastal tudi v slovenski koprodukciji. Ta svoj objektiv usmeri v versko mešano realnost Bosne med drugo svetovno vojno, kjer po moževem odhodu na fronto ostane Slovenka Lea v interpretaciji Ive Kranjc, in odkrije iracionalno ljubezen do albanskega hišnika.
Politično korektna pripoved o ljubezni, ki presega meje narodnosti in religije, je zapakirana v estetizirane podobe domačega življenja in klišejske ljubezenske zaplete. Z nekoliko humorja in sentimenta se zdi, da Besa žal ne presega ravni lično zapakiranega žanrskega izdelka.
Na bolj kompleksen način se potencialne problematičnosti religije, vpete v politične igre, lotevata francoska cineasta. S tem obenem zadeneta ob trenutno nadvse aktualen problem trka kultur in različnih religij v njuni domovini in razkrivata religijo kot potencialno orodje smrti ali odrešenja v ljubezni.
Božji možje so francoski menihi, ki po letih sožitja z lokalnim islamskim prebivalstvom v alžirski vasici, izgubijo življenje kot talci teroristov. To so tudi glavni liki istoimenskega filma Xaviera Beauvoisa, ki temelji na resničnih dogodkih iz leta 1995.
Ne glede na resničnost dogodkov se prava vrednost tega filma skriva v morda nekoliko naivnem, a danes nujno potrebnem sporočilu o moči medkulturnega sožitja in medverskega razumevanja kot orodjema miru. Formalna odlika filma pa je, da to sporočilo ne prevzema nikakršne oblike versko moralistične ali celo didaktične zapovedi, temveč ga avtor razriva prek kadrov preprostega vsakdana krščanskih menihov v slogi z islamskim okoljem.
V času naraščajočega strahu pred islamskim Drugim v Franciji, se problema verskega fanatizma loteva francoski cineast Bruno Dumont – a tako, da problem zrcalno obrne na subjekt fobije, krščanski zahod. Hadewitch je namreč ime srednjeveške mučenice in samostansko ime glavne junakinje Celine v istoimenskem filmu. Študentko teologije zaradi prekomerne gorečnosti in verske strasti nune izključijo iz samostana, njena neizmerna ljubezen do Boga pa v zunanjem svetu pariške buržoazije ne najde svojega pravega mesta.
Dumontu ne gre za nikakršno študijo religije kot take; kot v prejšnjih svojih filmih, ga zanima predvsem forma religioznosti kot neusahljive ljubezni in strasti do odsotnega objekta. Antologijski prizori obupa mlade Celine v mojstrski interpretaciji Julie Sokolovski so vpeti v eliptično naracijo o srečanju z islamsko kulturo in terorističnim napadom.
Prav ta eliptičnost in nejasnost pa Dumontu omogoča, da ne poda enoznačnega videnja problema, temveč vprašanje mojstrsko obrne na gledalca samega, ki je primoran interpretirati dogajanje in se spraševati o vzrokih za svojo interpretacijo.
Prav tako je k namerni aktivaciji gledalčeve interpretacije usmerjena počasna romunska kriminalka Aurora Christiana Piu-ja, drugi del napovedane serije »Šestih zgodb iz Bukarešte«. Bolj političnih tem pa se lotevata argentinski in čadski film. Zavarovalniška prevara argentinskega mojstra Pabla Trapera razkriva korupcijo argentinskega zdravstvenega, sodnega in policijskega sistema, katerega žrtve so kot vedno mali ljudje. Kričeči mož Mahamat-Saleh Haroun-a pa slika moralne očitke očeta zaradi zavisti do sina na ozadju državljanske vojne v Čadu.
Naj sklenemo ta prerez kraljevskih filmov na letošnjem LIFF-u z blažjim oporekanjem kronani oblasti filmske produkcije. Z redkimi izjemami sicer formalno in produkcijsko neoporečni izdelki kronanih glav niso pretirano izstopajoče blesteli. Po ogledu drugih sekcij festivala sodim, da je čas za vzklikanje mlajši (in drznejši) generaciji filmskih ustvarjalcev: Kralj je mrtev, naj živi kralj!
Menjave kraljevske filmske oblasti si želi Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>