Parlamentarne volitve so zanimiv ritual. Vsake štiri leta si volilci izberejo nekoga drugega, ki nato igra vlogo oblastnika. Po štirih letih se ponavadi naveličajo njihove samovolje in zlorab ter si znova izberejo tiste, ki so to počeli v obdobju pred njimi. Praktični rezultat tega mehanizma je zato izmenično menjavanje kleptokratskih elit pri koritu, z minimalnimi popravki, ob hkratnem vzbujanju zadovoljstva državljanov zaradi navideznega sodelovanja pri vladanju.

Ker je slovenska vlada te dni praznovala drugo obletnico svojega delovanja je zato očitno, da se nahaja nekje na sredini parlamentarnega cikla. Prav zato praznovanje obletnice vladavine ni bilo posebej zabavno. Reševanje problema izbrisanih in podpis arbitražnega sporazuma s Hrvaško sta dva redka uspeha vlade. Na vseh ostalih področjih, od gospodarstva do boja proti klientelizmu in korupciji pa je vlada pokazala bolj malo ali skorajda nič.

To je mogoče tudi empirično preveriti. Sam to največkrat storim tako, da si ob volilnih kampanjah na primerno mesto v stranišču prinesem volilne letake in obljube političnih strank. Potem jih prepustim postopku maceracije in čez čas primerjam obljubljeno z doseženim. Smejoči Borut Pahor mi zato z naslovnice svojega "Razpleta" še danes sporoča, da "so spremembe nujne", da jih v njegovi stranki želijo "voditi s konsenzom" ter s "širokim družbenim dialogom" in da je zato potrebno glasovati za srečno številko trinajst. Na podoben način mi naslovnica oranžnega letaka Zaresa ponuja zares čisto "novo politiko" ter "transparentnost", opozicijska SDS pa kaže "pravo pot" in razkriva "pravo resnico o Patriji."

Poglejmo sedaj rezultate. Od širokega dialoga SD smo dobili enostranske poteze vlade in izključevanje sindikatov, manj denarja za pokojnine in Zakon o malem delu. Namesto "nove politike", ki naj bi začela "zares" čisto drugače in transparentno smo dobili stare laži, izogibanje odgovornosti, "oranžni cunami" v Šoštanju in rušenje direktorjev, ki so "neprimerni" za voditelje strank s poslovnimi interesi. In da bi bila izbira še slabša tudi na strani opozicije ni nič boljše, saj se je neresnična SDS-ovska "resnica o Patriji" medtem spremenila v obtožne predloge, iz katerih je precej jasno, kam vse so odtekale odkupnine iz Finske. Vse to se seveda zelo natančno odraža tudi v analizah javnomnenjskih anket. Po zadnji javnommnenjski anketi Dela je največji vladni stranki podpora od zadnjega merjenja upadla za 5,8 odstotne točke. Za 0,9 odstotkov je upadla tudi podpora opozicijski SDS. Toda najbolj dramatičen je upad podpore Zaresu - s 5,2 na samo 2,8 odstotka, torej daleč pod volilni prag.

Zgodba o počasnem ali vse bolj očitnem sesuvanju in marginaliziranju stranke Zares je zato ena od bolj tragičnih političnih zgodb v Sloveniji. V Sloveniji je seveda nastalo in propadlo že veliko strank, toda le malokatera je pričela s tako velikimi obljubami in pričakovanji - in končala tako na dnu. Kajti od Janševe SDS seveda nikoli ni bilo mogoče niti pričakovati, da bi se ta stranka odrekla kakšnim neprimernim sredstvom za dosego svojih ciljev. Tisti, ki so edini obljubljali "zares novo politiko" so bili prav politiki, zbrani okoli stranke Zares. Stranka, ki bi morala pokazati, da se samo s poštenimi sredstvi pride do dobrih ciljev pa se je nato zapletla v prav neverjeten klobčič neresnic in konfliktov interesov. Vodstvo stranke se očitno že nahaja v fazi, ki jo je njen nekdanji minister Matej Lahovnik - ki je prav tako odstopil zaradi konflikta interesov, ki ga je odkril pri Gregorju Golobiču - duhovito imenoval "last minute all inclusive" - torej, da je to stranka, ki poskuša v zadnjih minutah svojega obstoja pobrati čim več plena. To povsem jasno kaže tudi dogajanje v Šoštanju v zvezi z TE6. Vložitev tožbe ministra Gregorja Golobiča zoper velenjskega podžupana Srečka Meha zaradi storitve kaznivega dejanja "žaljive obdolžitve" je v tem smislu verjetno eden od najbolj pomilovanja vrednih poskusov Gregorja Golobiča, da si v javnosti povrne vsaj nekaj po lastni neumnosti zapravljenega ugleda.

Vendar napoved tožbe kaže tudi na to, da se Gregor Golobič od "zahodnega " modela zanikovanja odgovornosti vse bolj pomika proti tradicionalni praksi zanikovanja resnice. Evropski in ameriški politiki so namreč za reševanje iz afer pogosto odkrito priznali, da prevzemajo "polno odgovornost" za vse svoje zgrešene postopke ter nato te trditve ponavljali tako dolgo, dokler se prah okoli afer ni polegel. Tipičen primer te metode je ravnanje ameriškega predsednika Kennedya po neuspešni invaziji na Kubo v Zalivu svinj. Kennedy je za neuspeh invazije zasebno krivil CIA in Združeno poveljstvo (Joint Chiefs) vojske vendar je javno sprejel »samostojno odgovornost« za napačno odločitev.

Točno tako je doslej ravnal tudi vodja Zaresa. Golobič je popolno odgovornost za svoje postopke prevzel že ob ozbruhu afere "Ultra", ko se je javnosti opravičil za svojo "napako". Toda Golobič istočasno ni odstopil, niti tedaj ne, ko je bil še drugič ujet pri neresnici o reprogramiranih posojilih Ultri. Zakaj torej Golobič tudi v primeru šoštanjske termoelektrarne ni nastopil enako, kot v primeru Ultra? Očitno le zato, ker tudi metoda "prevzemanje odgovornosti brez odstopa" - preprosto ne deluje več.

Primer Gregorja Golobiča je zato paradigmatičen in zastrašujoč, predvsem pa je slab za prihodnost parlamentarne demokracije v Sloveniji. Slovenija je samoupravljanje zavrgla zato, ker je bil parlamentarizem videti kot primernejši mehanizem za doseganje demokracije in svobode. Toda kot kaže primer stranke Zares imajo strankarski voditelji, ki pomešajo svoje osebne in javne koristi lahko uničujoč vpliv tudi na vero ljudi v smiselnost sodelovanja v predstavniški demokraciji. Prav zato se ob padcu podpore Zaresu, pa tudi SD in drugih strank volilci po mnenju strokovnjakov znova selijo med "neopredeljene", hkrati pa se povečuje možnost uspeha nestrankarskih list. Nekredibilni voditelji strank s tem ne škodijo samo samim sebi, pač pa s svojim nekredibilnim delovanjem škodijo tudi liberalnim idejam, za katere se načeloma zavzemajo. S tem ko diskreditirajo parlamentarizem pa krepijo populizem, nacionalizem in ksenofobijo. Golobič namreč svojih neresnic ni govoril zgolj zaradi "zaščite podjetja", katerega solastnik je bil, pač pa je lagal tudi kot predsednik stranke, ki si je resnico in resnost izbrala za lastno ime. Vsaj zaradi tega bi moral odstopiti že v trenutku, ko je bil prvič ujet pri laži. Toda ne - Golobič še kar naprej vztraja in vztraja. Le za kaj? Za res ali za laž ?

Terminal je izpovedal Igor Mekina.