Ponedeljek, 22. 11. 2010
Robert Bobnič
Letošnji seminar sodobnih scenskih umetnosti, ki ga že deveto leto zapored pripravlja zavod Maska, si je zadal nalogo z naslovom »Kako misliti dispozitive v sodobnih umetnostih?« Seminar tako v sicer zamejenem polju sodobne umetnosti naslavlja enega izmed bolj zapostavljenih konceptov poststrukturalističnega teoretskega arzenala, ki za razliko od obče uporabljenega pojma diskurza še ni prišel v vsakdanjo rabo in pojmovno osiromašitev. Odgovor na vprašanje, kako misliti dispozitiv, ki je sicer nič drugega kot hrbtna stran vprašanja kako dispozitiv misli nas, je prejšnji ponedeljek poskušal poiskati tudi Rastko Močnik, ki je v Cankarjevem domu predaval na tematiko emancipacijskih strategij znotraj estetskega dispozitiva sodobnosti.
Kot se spodobi, Močnik problem dispozitiva načne pri Michelu Foucaultu. Foucault je kot eden izmed prvih mislecev sredi 70. let v svojih delih začel govoriti o različnih dispozitivih, pri tem pa mu je dispozitiv pomenil naravo vezi, ki se v določenem obdobju pojavi med številnimi tako izrečenimi kot neizrečenimi elementi. Dispozitiv tako v mrežo poveže vse od diskurzov do institucij, stavb ali tehnologij, ki pa šele skozi medsebojno vez proizvedejo objekt, s katerim - skorajda heideggerjansko rečeno - razpolagajo. Ker so bili pri Foucaultu tovrstni objekti vedno dotični načini človekovega delovanja, je s tem pokazal, da je dispozitiv nič drugega kot določen način subjektiviranja.
Da dispozitiv vselej producira svoj subjekt, Močnik postavi v izhodišče predavanja, hkrati pa tudi že kot temeljni problem. Kakor pravi, tiči Foucaultov manko v tem, da ne uspe pojasniti, zakaj se ljudje sploh prepoznajo kot subjekti nekega dispozitiva. Vprašanje ni niti novo niti napačno, a vendar ob neupoštevanju nekaterih temeljnih potez pojma dispozitiva že v kali ostaja precej neobdelano. Upoštevali bi namreč lahko, da je, vsaj v implicitni maniri, tovrstno vprašanje prisotno v številnih tematizacijah dispozitiva, npr. pri Deleuzu in Agambenu, skozi lacanovsko perspektivo, ki jo privzema tudi Močnik, pa v dobršni meri pri Judith Butler.
Kakorkoli že, Močnik se s takšno minimalno zastavitvijo problema poda na polje estetskega, ki ga zajame skozi razdelavo dveh primerov, in sicer Michelangelove slike Sveta družina in instalacije hrvaške umetnice Sanje Iveković z naslovom Lady Rosa of Luxembourg.
Kot poudari avtor predavanja, imamo pri Michelangelovi sliki opraviti z dvema izključujočima se perspektivama, ki se naslanjata na dva prav tako izključujoča se svetova. Če namreč v prvem planu zagledamo podobo svete družine, lahko šele z odvrnitvijo pogleda z obličja krščanskega sveta v ozadju ugledamo razbeljene antične mladeniče. Podčrtati je potrebno ravno uprizoritev te izključujočnosti, ki po Močnikovem mnenju emancipira gledalca, da se ne ujame niti v eno niti v drugo perspektivo. Dispozitiv, ki je tu na delu, gledalca osvobodi, saj omogoča gledanje, ne da bi se ujeli v past pogleda. Povedano drugače: umetnina nas pravzaprav odreši pogleda kot objekta želje. Lahko jo gledamo brez da bi nas dražila sama želja gledanja.
Takšna sprevrnitev Lacanovega razumevanja subjekta, ki se je Močnik na tem mestu loti hitropotezno in neartikulirano, pa temelji na vpeljavi elementa veselja do gledanja. Gledalec in gledalka lahko torej umetnino zreta brez ujetosti v njeno sublimacijo, zgolj z radostjo in veseljem. Navkljub temu, da se Močnik z veseljem do gledanja ukvarja v istoimenski knjigi, pa na predavanju sploh ne pojasni, kaj naj bi to veselje pravzaprav pomenilo.
A vendar pomen veselja prepozna tudi v instalaciji Lady Rosa of Luxembourg, ki jo je kot repliko slavnega luksemburškega monumenta Zlata gospa v Luxemburgu leta 2001 postavila Ivekovičeva. Umetnica je simboliko Zlate gospe, ki predstavlja mitološko obeležje luksemburške nacionalne identitete, subvertirala v treh potezah. Prvič - z napisi na vznožju kipa, ki se porazdelijo v štiri paradigme: liberte, independance, justice, resistance; Kunst, Kultur, Kapital, Kitsch in virgin, Madonna, bitch, whore. Drugič - s samo vpeljavo imena Rose Luxemburg in nazadnje z nosečo podobo kipa Zlate gospe.
Odpiranje emancipacije gledalca lahko na tem mestu po avtorjevem mnenju uzremo skozi dve osi. Če po eni strani ime Rosa Luxemburg alegoriji nacionalne zgodovine zoperstavi zgodovino kot antagonistični proces razrednega boja, pa po drugi strani element nosečnosti predstavlja komplementarnost med produkcijo stvari in produkcijo ljudi. Z drugimi besedami: v kolikor produkcija stvari pomeni izkoriščanje, se hkrati ne more vzpostavljati brez reprodukcije ljudi, ki Močniku kajpak predstavlja radost in veselje. Ivekovičeva nas tako postavi pred drugačno izbiro kot Michelangelo. Tu imamo namreč lahko oboje hkrati: zgodovino in razredni boj, produkcijo stvari in reprodukcijo ljudi, trpljenje in veselje.
Razlika med Ivekovičevo in Michelangelom se vzpostavlja tudi v samem delovanju tistega, kar naj bi tu predstavljalo estetski dispozitiv. Michelangelo deluje znotraj avtonomne estetske sfere, zato lahko mesto emancipatornega gledalca postavi znotraj obstoječega načina reprezentacije, medtem ko Ivekovičeva to mesto na polju sodobne neavtonomne estetske sfere odpre le z vpeljavo omenjenih dodatnih predmetov.
Spričo tega, da je končna poanta predavanja skozi vzajemno izpostavitev obeh primerov nakazati emancipacijske strategije znotraj sodobne umetnosti, Močnik na implicitni ravni pokaže, da je dispozitiv vpisan v umetnino na način njene uporabe. Način gledanja nam torej preko umetnine določa dispozitiv. S tem se vrnemo k vprašanju razmerja med subjektom in dispozitivom, ki pa ga pusti neodgovorjenega. Umanjka namreč ravno poglavitni poudarek, ki bi na primeren način pokazal, da subjekt in dispozitiv nista v nikakršnem zunanjem razmerju, marveč vselej vznikneta hkrati. Prepoznati nek dispozitiv tako pomeni prepoznati tudi sam način podrejanja. In če je takšna zastavitev zamejena na umetnostne prakse, bi bilo nemara najprej potrebno nasloviti vpetost estetskega polja v širše dispozitive in šele na podlagi tega zagledati, kot bi dejal Deleuze, njegove črte subjektivacije.
Poglavitni problem predavanja je tako v tem, da se Močnik prepotrebne teoretske razdelave koncepta dispozitiva sploh ne loti, na ta način pa tudi prikaz emancipacijskih strategij in subjekta veselja ostane pavšalen in nedorečen.
V dispozitiv Radia Študent se je prvič subjektiviral Robert Bobnič.
Komentarji
komentiraj >>