Ta teden je v Koper prispela vojaška ladja Triglav, ki se je svojimi 50 metri dolžine morala parkirati kar na živinskem terminalu. Ker je ta komercialne narave, bo barčica prisiljena opraviti precej manevrov, vse dokler ji ne bodo zgradili namenskega priveza. Triglav je morda prevelik za naše morje, a takšno blago smo prejeli za poplačilo klirinškega dolga. Tega si je svojčas v zameno za jugoslovansko robo pri naših podjetjih ustvarila nekdanja Sovjetska zveza, v izterjavi pa se v času valutnih napetosti najbrž ne bi mogli nadejati gotovine.

V svoji celoti je klirinški dolg ocenjen na slabih 100 milijonov evrov, dobra tretjina ga bo povrnjenega z ladjo. To za državo res ni strošek, vendar bo stroške povečalo plačilo davka na dodano vrednost in nemškega podjetja, ki je ladjo opremilo po NATO standardih. Več o stroških nam je povedal poslanec stranke Zares Franco Juri.



Nakup vojaške opreme spremljajo protokoli, ki bi naj ocenili nabavne, vzdrževalne in skrite stroške, ki jih s seboj vselej prinese nakup rabljene vojaške opreme. Slovenija, ki te tehnologije ni razvila sama, tudi nima tehničnih kapacitet, ki bi omogočale vzdrževanje tuje opreme. Zato se v takšnih bilateralnih pogodbah z državami, ki so ali pa niso članice NATA, velikokrat zanašamo na tehnično pomoč države prodajalke. Strokovno plat različnih pogodb v mednarodni vojaški trgovini nam je razložil profesor na Fakulteti za družbene vede Klemen Grošelj.



Ministrico za obrambo Ljubico Jelušič je bilo v javnosti slišati, kako se je pohvalila, da bo Triglav vselej plul pod slovensko zastavo. A to morda ni stvar narodnega ponosa, ampak stvar mednarodnih pogodb. Pogodba o nakupu ladje Triglav namreč vsebuje klavzulo, da ladje ne bomo prodali naprej brez blagoslova Ruske federacije. Grošlja smo vprašali:



Kot smo omenili, je klirinški dolg izterljiv le v blagu. Zakaj smo ga izterjali v obliki ladje, ki je sedaj nimamo nikamor privezati, smo vprašali Franca Jurija.




Kako pa naša pogajanja z Rusi ocenjuje sociološka stroka, smo povprašali profesorja Rudija Rizmana, katerega akademski interes so predvsem vprašanja globalizacije.



Na probleme, ki se pojavljajo v trgovanju z orožjem, je v poslovilnem govoru, ko je v civilni obleki zapuščal svojo funkcijo, opozoril že nekdanji predsednik Združenih držav Amerike, Dwight Eisenhower.



Zato Rizmana nismo pozabili vprašati, ali v aktualnih nabavah vojaške opreme opazi zgoraj omenjen problem vojaško-industrijskega kompleksa.



Nakup Triglava in ostale vojaške opreme pa seveda nima zgolj nasprotnikov. Gvido Novak, predsednik Sindikata vojakov Slovenije podpira nakup opreme, ki po njegovem mnenju pripomore k večji varnosti slovenskih vojakov in vojakinj. Vendar pa obsoja krčenje državnega proračuna, ki ga bolj občutijo vojaki na osebni ravni kot pa vojska.



Predsednik odbora za obrambo in poslanec Slovenske demokratske stranke, Jožef Jerovšek pa pravi, da so pogajanja trajala dvajset let in da je z Rusijo, ki je zelo trda pogajalka bilo mogoče izpogajati le Triglav:



Ker je pogodbo za nakup dokaj velike vojaške ladje, ki bo patruljirala po našem majhnem delu morja, podpisal predsednik Demokratske stranke upokojencev, takrat še na mestu ministra za obrambo, bi najbrž on sam bil najboljši sogovornik za to oddajo. Tako nam je svetoval tudi Franco Juri:



Vendar pa nekdanjega ministra za obrambo nikakor nismo mogli dobiti. Najbrž je prezaposlen z izpogajanjem še kakšne slabe pogodbe.