Pozna jesen v Slovenski kinoteki je tudi letos rezervirana za Festival lezbičnega in gejevskega filma. Tokratna šestindvajseta edicija temelji na vidnejših filmih GLBT produkcije, ki problematizirajo pereče in klasične lezbične, gejevske, bi- in transseksualne tematike. Festival s slovesom, ki velja za najstarejšega v Evropi in vsako leto preraste pregovorno slovensko majhnost, pa je menda skoraj preveč alternativen za strokovno komisijo Filmskega sklada RS. Ta mu je letos zaradi številnih očitkov, predvsem tistih o šibkosti filmskega programa, le s težavo izkazala podporo.
Filmski festival, ki se loteva detabuiziranja homoseksualnosti, je dobra učna ura za strejt publiko, predvsem pa za vse tiste skrite zafrustrirance, ki se skrivajo za lastno zaplankanostjo. Provokativno odstiranje kompleksnosti spolov, ljubezni in življenja samega, dokazuje kako heterogeno in ne hetero je človeško bitje. Da je posameznika nemogoče uniformirati in posplošiti, empirično dokazuje tudi letošnji filmski izbor.
Do 5. decembra se bo torej v Ljubljani, Celju, Kopru in na Ptuju zvrstilo približno trideset igranih, dokumentarnih in kratkih filmov. Festival se letos ozira k preminulemu ameriškemu igralcu Rocku Hudsonu, prototipu hollywoodske možatosti in hkrati geju, ki je v devetdesetih umrl za AIDS-om. V fokus se ujame afriški film, ki udari z brutalno resničnostjo negacije istospolno usmerjenih.
Pomemben del letošnjega programa je tudi poklon mojstroma sovjetskega filma, Sergeju Eisensteinu in Sergeju Paradžanovu. Čeravno homoerotika v njunih filmskih delih ni eksplicitno prisotna, sta zaradi svoje spolne usmerjenosti oba prišla navzkriž z vladajočo partijsko oblastjo, ki je obtožbo homoseksualnosti uporabljala predvsem v namene politične diskreditacije in nadzora.
Dokumentarec Upornik Paradžanov Patricka Cazalsa slika portret ekstravagantne osebnosti in ustvarjalnega duha znamenitega režiserja. Bolj kot na njegove filmske stvaritve se osredotoča na avtorjevo razmerje do političnih oblasti in pri tem odkriva koščke njegovega zasebnega življenja. Paradžanov je bil spričo homoseksualnosti, v kateri so oblastniki videli utemeljitev kazni za njegov svobodomiseln pogled na svet, namreč za več let zaprt.
Skozi niz intervjujev z njegovimi znanci, posnetkov s snemanja Ašik-Kariba in Legende o Suramski trdnjavi ter intervjuji z avtorjem samim, nam dokumentarec ponudi vpogled v življenje človeka, ki se je, ko mu je bilo prepovedano snemati filme, neumorno ukvarjal z izdelovanjem kolažev, punčk in klobukov. Upornik Paradžanov pa ostaja v svojem poskusu realistične upodobitve umetnikovega življenja kočljiv vsaj v enem pogledu; homoseksualnost tudi v filmu ostaja zamolčana tema in se pojavi zgolj ob omembi sodnega procesa.
Poklon Sergeju Eisensteinu je precej bolj nekonvencionalen. Gre namreč za utopično dramo ameriške produkcije, ki obuja eisensteinovsko filmsko ikonografijo. Eksperimentalni film Ljudje in črvi ameriškega režiserja Carya Cronenwetta, ki si naslov deli s prvim delom Oklepnice Potemkin, prikazuje upor mornarjev v Kronstadtu leta 1921. Dogodek, eden ključnih za oblikovanje kasnejše »leve opozicije« boljševizmu, je v filmu upodobljen s celo vrsto različnih ustvarjalnih prijemov in tehnik. Ljudi in črve zaznamuje črno-bela podoba, hiter tempo montažnih postopkov in poustvarjanje nekaterih znanih filmskih scen, med katere se vpenjajo statični posnetki avantgardne gledališke predstave o oktobrski revoluciji. Dejstvo, da večino vlog v filmu odigrajo transspolne osebe, še toliko bolj poudari njegov močan seksualni podtekst, ki je v filmu močno prisoten v odnosih med mornarji.
Z motivom revolucije se poigravajo tudi Moralisti, nizko-proračunski, družbeno-angažirani in didaktičen kratkometražec, ki ga angleški sinopsis označi za »homoerotično srečanje Jane Fonda z Ulrike Meinhof«. Avtor filma, Šved Lasse Långström četverico gejev in lezbijk pošlje v boj proti stereotipom, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Za dobršno mero humorja poskrbijo njihove reakcije na neumna vprašanja in strategije, s katerimi se lotevajo predsodkov in ki jih povečini predhodno napovejo in opišejo. Pri tem pogled uperjajo neposredno v objektiv avtorjeve digitalne kamere. Film se zaključi z glasbeno točko, v kateri geji in lezbijke pojejo o nujnosti »homo-proletarske« revolucije.
Eklekticizem in individualizem queerovskega življenjskega sloga se v Moralistih mešata s simboli in besednjakom revolucije. Zato se zdi, da film emancipacijo spolnih manjšin - podobno kot Ljudje in črvi, čeravno na povsem drugačen način - vključuje v širši kontekst družbenega, političnega in ekonomskega angažmaja.
Dve duši, dokumentarec ameriške režiserke Lydie Nibley, skozi zgodbo o brutalnem umoru mladostnika iz plemena Navajo po drugi strani obravnava tematiko kulturne konstrukcije spolnih vlog in nasilja. Umorjeni Fred Martinez se je, ko se je moral kot homoseksualec soočiti z drugačnemu sovražnim okoljem, ozrl k tradicionalnemu izročilu svojega plemena. Prepoznal se je v vlogi nádleehí, ki pomeni osebo z dvema dušama, moško in žensko. Film sestoji iz intervjujev s Fredovo materjo, družinskimi prijatelji, poznavalci indijanske kulture in istospolno usmerjenimi posamezniki, ki uteho spričo nerazumevajoče družbe iščejo v duhovnem svetu ameriških staroselcev. Dve duši razbijata iluzijo o »naravnosti« dihotomije spolov.
Kot rečeno, festival letos z dvema projekcijama postavi v svoje žarišče afriško kinematografijo. Celina z zgodovinskim bremenom kolonizatorskih vpadov, predstavlja istospolnim skupnostim malodane smrtno celico. S svojo fašistoidno politiko, ki jo mnogi interpretirajo kot ostanek kolonizatorskih teženj in vsiljenega krščanstva, večinska Afrika grobo demantira vsako najmanjše javno odstopanje v telesnosti in seksualnosti. Dokumentarna filma The Kuchus of Uganda in Kamerun: razkrivanje to dokazujeta v vsej svoji surovosti.
Zgodba margine istospolnih, ki se zaradi medsebojnega razumevanja, predvsem pa zaradi lastne varnosti prepoznavajo pod kodnim imenom Kuchus, prihaja iz Ugande. Proti državi, ki je homoseksualnost kriminalizirala, se v ilegali sleherni dan bori peščica radikalnih aktivistov, ki jih pri njihovem delu spremlja kamera. Vsakodnevne verbalne in fizične bitke, postopki spodbijanja sovražnih ideologij in poskusi infiltriranja v družbo se za homo skupnost skoraj venomer končajo tragično, a odločena, da so spremembe potrebne, v svojih namerah ne odstopa. Produkcijsko šibka, a hudo močna injekcija realnosti.
Na drugi strani se problematiziranje nadaljuje z zgodbo odvetnice, alfo in omego kamerunskega boja proti diskriminaciji gejev, lezbijk, trans- in biseksualcev. Od svojega začrtanega cilja, legalizacije homoseksualnosti, ne odstopa niti ob stalnih blokadah birokratskih mlinov. Nepriznana skupnost se dnevno sooča z zakonskim preganjanjem, predvsem pa s krutim šikaniranjem okolice. Alice je v letih kljubovanja ustvarila reaktivno, predvsem pa moralno močno iniciativo, ki je med seboj povezala mnogo prej izgubljenih duš. Nekatere od teh spoznamo. Preskakovanje zgodb, od povsem osebnih izpovedi, pa do temeljnega sodnega procesa, gledalcu omogoči močno artikuliran pogled od daleč.
Navkljub finančnim težavam, s katerimi se organizatorji spopadajo vsako leto, letos pa še posebej, jim je slovenska platna uspelo zapolniti z raznolikimi filmskimi deli, ki so v času ostrih in žaljivih polemik ob sprejetju družinskega zakonika še kako relevantna. Do 5. decembra si lahko v Ljubljani, Celju, Kopru in Ptuju ogledate še drugo polovico programa letošnjega Festivala gejevskega in lezbičnega filma. Nekaj filmov bo v prihajajočih dneh tudi ponovno predvajanih.
Filmsko eskapado sta si privoščila Katja in Bor.
Komentarji
komentiraj >> Re: 26. Festival gejevskega in lezbičnega filma
ante [03/12/2010]
Kaj pa pravte na uvodniški film Protitok? Če bi bil prijazen, bi reku, da je navadna telenovela. To je pavšalno, sam ne da se mi pisat, je pa vseen dejstvo, da ne vem zakaj je ta film otvoritveni film tega festivala, kjer se zbere vsa smetana LGBT scene. Da je bil pa nominiran za neko veliko reč (nočem narobe rečt), je pa tud slabo. No, mal zmedeno, tok.
odgovori >>
Re: 26. Festival gejevskega in lezbičnega filma
jeje [03/12/2010]
tudi jaz sm si ogledala otvoritveni film Protitok, ki je bil neverjetno osladen klišejski primer prepovedane ljubezni, ki me je rahlo odvrnil od festivala. tak izbor filma mi res ni jasen. pa policaji na otvoritvi? žalostno...
odgovori >>