Festival Animateka je letos v svojem bogatem programu postregel med drugim tudi z retrospektivo avantgardnega animiranega filma. Ogledali smo si lahko zgošč en pregled kanonskih filmskih del avantgardne animacije od začetkov do sodobnosti. V okviru spremljevalnega programa je potekala tudi okrogla miza o avantgardnem animiranem filmu ter avdiovizualni koncert italijanskih glasbenikov ob filmih Bartoscha in Smitha.
Kot se je na okrogli mizi pokazalo, se strokovnjaki te filmske umetnosti težko zedinijo pri definiranju pomena avantgardni film ter njegove ločnice z eksperimentalnim filmom. Čeprav pri pomenu teh oznak prihaja do subjektivnih razhajanj, lahko za skupni imenovalec besede avantgarda postavimo razlago, da avantgardna dela v določenem (historičnem) trenutku inovativno 'prebijejo skozi' do tedaj že ustaljene, konvencionalne forme filmske umetnosti. Avantgardno animacijo okarakterizira visoka stopnja eksperimentalnosti z različnimi premiki od nenarativne formulacije, abstrakcije kot najbolj čiste oblike filma do manipulacije materialnosti. Če so se v začetkih avtorji ukvarjali predvsem s stilizacijo vizualnih reprezentaciji z uporabo barv in raziskovanja razmerja med podobo in glasbo, pa sodobni avtorji v kontekstu tehnološkega razvoja eksperimentirajo z odkrivanjem novih form in tehnik animacije.
Prvi val avantgardnega ustvarjanja na področju animiranega filma so začeli nemški ekspresionisti z raziskovanjem abstraktnih geometričnih vzorcev. Manipulirali so z oblikami, gibanjem, kontrasti in barvami. Izjemno izrazen film Ritem 21 avtorja Hansa Richterja s preprostimi črnimi in belimi kvadrati na beli ali črni podlagi ustvarja vizualno poetiko z razsežnostjo zaznavanja filmskega prostora in kinematografske globine. Gre za iluzijo, s katero je avtor prevpraševal način filmske manipulacije z gledalčevo percepcijo. Nekaj let kasneje je Duchamp z Anemičnim filmom prenesel na filmski medij tudi dadaističen slog. S kroženjem različnih animiranih vzorcev spiral ustvarja pri gledalcu občutek začaranosti, posledično pa ga naredi za anemičnega.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do vznika avantgardnega animiranega filma tudi na britanskem otočju z lucidnimi avtorji, kot sta Len Lye in Norman McLaren. Oba visoko cenjena avantgardista sta z vpeljavo zvoka svoje zanimanje preusmerila na razmerje med podobo in glasbo. V svojih filmih, kot sta Preženite mračne skrbi in Škatla z barvicami, se poigrata s tekočimi linijami in barvnimi teksturami, ki ponazarjajo interpretacijo spremljevalne glasbe.
Norman MacLaren se je nato pridružil kanadskim filmskim avantgardistom ter v svojem življenju ustvaril izjemne animacije. Bleščečo Belino je ustvaril s tehniko praskanja in barvanja filmskega traku. Animiral je različne oblike in živalske figure, katerih gibanje je v popolni sinhronizaciji z ritmičnimi refreni. Njihova posebnost je igrivo utripanje ob ritmu, ko se pokažejo, izginejo ali premikajo.
Sledilo je obdobje avantgardnega vala ameriških ustvarjalcev, od katerih omenimo Jamesa Whitneyja, Jordana Belsona, Stana Brakhagea in Roberta Breera. Whitney in Belson sta ustvarila mojstrovini ročnega dela animacije v filmih Jantra in Draž. Gledalcu ustvarita spiritualno izkušnjo neskončnosti vesolja z ekspresivnostjo menjavanja barv in vzorcev. Brakhage je na novo interpretiral animacijo z manipulacijo podob iz realnosti v filmu V svetlobi vešč, Breer pa je s subjektivnim pristopom raziskoval zaznavne možnosti filmskega medija, ki so ga usmerile k novi vizualni sintaksi nenarativne imaginacije.
Očitno je, da se raziskovanje filmskega medija vedno znova pojavi v novih oblikah. Omeniti velja predvsem delo kanadskega avtorja Pierra Heberta, ki je ustvaril utripajočo animacijo s tehniko praskanke na filmski trak. Film Op Hop – Hop Op daje vtis hitrega menjavanja črno-belih sličic z osmimi vzorci v različnih kombinacijah, kar ustvari stroboskopski efekt z impulzivnim razsvetljevanjem, ki enako impulzivno prekinja opazovanje. Podobno je nato storil tudi kanadski avtor Rene Jodoin s filmom Pravokotnik in pravokotniki, v katerem se je poigral z menjavanjem geometričnih likov z različnim barvami, ki prav tako ustvarjajo film z bleščečim menjavanjem sličic in svetlobnih žarkov.
S prevpraševanjem logike digitalnega aparata pri človeškem zaznavanju je korak naprej storil avstrijski avtor Manuel Knapp, in sicer s filmom Stroboskopski šum iz leta 2009. V filmu nihata dve beli liniji na različnih frekvencah in pri različni medsebojni oddaljenosti, ki na koncu ustvarita tridimenzionalen svet. Čeprav je tudi njegov film velik eksperimentalni dosežek, se zdi, da ne prekosi suspenza presenečenja filmskih del prejšnjih avtorjev.
V retrospektivi so bila prikazana tudi sodobnejša dela avtorjev, ki so se – po besedah Igorja Prassla - sami prijavili na letošnji festival. Filmska avantgardna animacija je v tem programskem sklopu dokazala, da med sodobnimi umetniki še kako živi avantgardni duh, ki še naprej skuša odgovoriti, kako na drugačen, samosvoj način ustvarjati animacijo v najširšem možnem kontekstu.
Metropolis gosta festivala Miraia Mizue z ročno animacijo raziskuje abstrakten prikaz spreminjajočega urbanega velemesta, ki ga zaznamuje ritem hitrega utripa. Naslednji film Abstraktno? ruskega avtorja Alekseja Dmitrijeva brani idejo abstraktnega v umetnosti. Film v počasnem slogu sledi od popolnega približanja slike kot polja abstrakcije, in nato z oddaljevanjem odkrije reprezentativno sliko.
Film Pogled južnokorejskega avtorja Na-Yoon Rhee v hitrem tempu otroških risb ustvari notranji svet osirotele deklice. Film je zanimiv zardi svojega grozljivega ozračja v kombinaciji z otroško tehniko risanja. Tu sta še eksperimentalna filma ARHEO 29 Vladislava Kneževića in film Mamori izpod rok kanadskega avtorja Karl Lemieux. Oba povsem različna, prvi težko razumljiv in nedostopen, medtem ko drugi vzdušje amazonskega rastlinja vpelje s teksturami in transformacijami.
Prebojni moči in estetiki avantgardne animacije se je predajala Nika
Komentarji
komentiraj >>