Torek, 21. 12. 2010
Pina Gabrijan
* Iz glasbene hibernacije, ki je trajala skoraj dve dekadi, je vstal Dario Seraval, sicer znan kot polovica ustanovitvenega glasbenega jedra Borghesie, danes pa se sam opiše tudi kot »dvorni skladatelj Dragana Živadinova«. Gre za dejstvo, da ga je Živadinov povabil k ustvarjanju za njegovo postgravitacijsko gledališče in tako je bila večina komadov s tukaj obravnavane plošče napisana za njegovo predstavo 'Marlowe'. In če je druga polovica lanskega leta razveselila z izdajo Borghesiinega preglednega dvojnega ploščka '20th Century – Selected Works', pa prinaša letošnja druga polovica Seravalov samostojni prvenec.
Samo ime albuma 'Emomehanika' izvira iz ideje proizvajanja emocij z mehaničnimi sredstvi. Ustvarjalčev vzgib ni, da bi segal globoko vase, da bi lahko segel globoko v poslušalca. In kakor je že delo Borghesije baziralo na semplanju, gre tudi na 'Emomehaniki' slišati kar nekaj semplov – od Jimija Hendrixa v komadu 'V oko', do naše gore lista Bora Turela, komad 'Lotos' pa je dejansko sestavljen iz semplov dveh rekviemov. In sicer Mozartovega 'Requiema' in komada metalcev Dissection, naslovljenega 'Mother Kali Come To Me'. 'Zajemanje gibov', ki je zavoljo svoje poskočnosti eden izmed bolj izstopajočih komadov na albumu, je dejansko pospešena in z makedonskimi gajdami ozaljšana – recimo temu - etno verzija komada '0 vs 0' [zero versus zero]. Za podoben par gre tudi pri baladi 'Imenovali te bomo!' in naslovnemu komadu 'Emomehanika', saj je slednji narejen na podlagi istih surovin kot prvi ter podkrepljen s citrami, violino in harmoniko.
Na plati se zvrsti kar nekaj gostujočih imen – tako so vokale prispevali Jadranka Juras ter igralci Ana Hadžialjević, Lotos Vincenc Šparovec in Tomaž Gubenšek, za instrumente pa sta med drugimi poprijela Janez Dovč in Andrej Fon. Omeniti pa velja tudi dejstvo, da je produkcijo plošče prevzel Franci Rainer, znan tudi kot tehniška legenda z valov, ki jih pravkar jezdite. H komadom z albuma 'Emomehanika' pa nekako po borghesiiski tradiciji s časom vznikajo tudi videi, kar najavlja, da naj bi se zvočnemu ploščku v roku kakšnega leta verjetno pridružil še DVD.
Omeniti pa velja tudi dejstvo, da piska teh vrstic spada med generacijo rojeno po maršalu, kar pomeni, da je torej bila še v plenicah in v zavetju domačega kokona v času, ko je Dario po odrih gulil usnjene hlače in zatorej takoj odpade možnost kakšne nostalgije po »borghesiiskih časih«. 'Emomehanika' je izdelek, ki spada sem in v današnji čas. Vendar pa je tudi navdušujoč pogled naprej, ki ga je pogojila napoved o ponovni združitvi tandema Dario Seraval in Aldo Ivančić, ki naj bi prinesla »kompakten« rezultat v naslednjem letu. To pa zagotovo vzbuja upanje, da se slovensko mladovje ne bo rabilo napajati le na ploščah, ki so bile spočete še pred njihovim lastnim spočetjem … In da mu bo – upajmo, da - približana ideja, da če so stvari lahko takšne ali drugačne, je pogosto smiselno izbrati ravno tiste drugačne. To pa je tudi stvar načina soočanja tako s snovnim kot nesnovnim – tukaj pa le ne gre govoriti o mehanskih principih.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>