Boj svetovnih super sil Kitajske in Združenih držav Amerike na črni celini in trpljenje ter grozote se nadaljujejo v Sudanu. Zaradi njihovih ozkih geostrateških ciljev se v praksi uveljavlja pravilo, da je nafta gostejša od krvi. Več o tem nam bo v nadaljevanju povedal Tomo Križnar.

V ljubljanskem Kinodvoru sta sudansko kaotičnost opisovala novinar in aktivist. Tomo Križnar ni izgubljal časa z verbalno diarejo, zato je hitro zagrizel v kislo jabolko. Opisal je grenkobo ustaljenih metod nadzorovanja množice, ki se jih poslužuje sudanska vlada:

Metode zastraševanja se ne končajo le pri afriških plemenih, doletijo tudi poročevalce. Zato Križnar za nas povzame negativne izkušnje in se celo pozabava s seksističnim humorjem:

Za mlahavostjo spolnega uda trpijo tudi nekateri naši vodilni možje v vladi. Ko so nekateri v prvih bojnih črtah, je druge strah zoperstaviti se tiranom na diplomatski retorični ravni. Kje se potikajo politični pizduni, nam dalje razloži Križnar:

Seveda pa obstajajo tudi politiki, ki povzdignejo glas. Križnar je spomnil na sodelovanje med njim in dr. Janezom Drnovškom. Skupaj sta dosegla, da je sudanska vlada 17. novembra 2006 privolila v mirovno misijo enot Združenih narodov, ki pa ni bila kaj prida uspešna. Vseeno Križnar na kratko opredeli nadaljnjo problematiko Darfurja:

Spomnimo, leta 2003 so se ljudstva v Darfurju z orožjem uprla genocidni politiki in začela se je vojna, ki je do zdaj terjala več kot 400.000 mrtvih Darfurcev, več milijonov ljudi pa je moralo zapustiti svoje domove. Kot kaže mednarodna skupnost nima volje, da bi rešila konflikt. Darfurce je razočarala tudi administracija Baracka Obame, od katere so veliko pričakovali.

Če se je predvolilna kampanja ameriškega predsednika gradila na upanju in spremembah, nam je sedaj jasno, da je šlo za prazne marnje. Upanje je ostajalo v sferah abstrakcije, izkoriščevalsko postkolonialno sranje pa ostaja realnost. Pri Darfurju ne gre zgolj za plemenska klanja, dogaja se korporativna vojna med celinami. Te celine danes ne nastopajo več kot države, ampak v obliki firmic, ki si režejo zemljo in izsrkavajo zemeljske sokove. Vsi so tam zaradi dobička.

Svoj piskerček bi rada pristavila tudi Evropska unija. To počne predvsem z leporečjem na diplomatski ravni. O vsej impotentnosti mednarodne skupnosti nam poda mnenje dr. Ivo Vajgl:

Del soodgovornosti pa vsekakor nosi tudi Vajgl sam. Sedenje v Evropskem parlamentu očitno ni dovolj. Opazovanje klanja z varne distance je v Evropi ne nazadnje rezultiralo v Srebrenici. Podobno se dogaja nekaj sto kilometrov nižje.

Ko smo že pri kritiki mednarodne skupnosti, moramo v krvavo juho namočiti tudi Slovenijo:

Res je, pečejo se potice in živi se v jalovem izobilju. V svojih udobnih foteljih se nemo buli resničnostne šove. Pogleda se dnevnik, nato pa se leno zavali v svoje udobne postelje. Gleda se stran, odhaja se ...

Iz Kinodvora preko Darfurja sta reportirala Miha in Franci. Nato sta odšla.