Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ix. nočnja: prdada (3415 bralcev)
Petek, 31. 12. 2010
Nočnje



who's ur dada?
who's ur dada?
click to join.
click to join.
zakaj je to v angleščini?

Dober večer!


in dobrodadošli v poučno, urno in nekajurno vožnjo po dadah sveta. Koncentracija bo padla na nekatere osrednje centre Cirih sem in tja. Z vami grupni subjekt Nočnje. Torej ...!


dresscode:

°°

°°

°°

 


 

Življenje se kaže kot simultana zmes NOJZA, barv in duhovnih utripov, ki jo dadaistična tvorba brez ovir vsrkava. Vsrkava z vsemi svojimi senzacionalnimi kriki in vročičnimi, gorčičnimi mrzlicami predrzne vsakdanje psihe in celotne brutalne dejansko-ozkosti.

Tu leži ostro zaznamovano razpotje, ki ločuje dadaizem od vseh dodadanašnjih umetnostnih formacij in grupacij, predvsem pa od FUTURIZMA, ki so ga tako ali tako duhovni slabiči pred kratkim zasnovali kot novo izdajo - paz'te to - impresionistične realizacije! Dadaizem se do življenja ne postavlja v estetsko razmerje. Tu ni ločnice. Ker. Dadaizem cefra vse dispozicijske enote: etike, kulture in notranjosti, ki pa so samo plašči za nedobildane mišice.

DADA vodi k skladišču novih možnosti, kar naprej, k novim oblikam izraza v vseh umetnostih. Evo, duri so odprte, postrezite si čopič? Morda raje poleno? A se hecate? Kakšno dovoljenje? Tempera? Kaj pa veveričji žolč? Prav, pa vzemite tank, če vam bolj paše. Da, da tank!

Vse skupaj
je bilo
in je še
in bo
farsično ponavljanje zgodbe o mrtvem, polmrtvem, komaj vidno sprhnelem panku. Mickey Mouse is dead. Levji kralj ga je stisnil v kot podstrešja, kjer na svojih odmerjenih centimetrih kraljujejo VHS kasete.
Huelsenbeck ['hulsnbek] je do konca življenja trdil, zatrjeval in potrjeval, da dada še obstaja.

Eden nekdo napiše, da je mrtva. DADA IS DEAD.
Crkovina.
Drugi pride s kredo in prečrta grafit.
Nekdo dopiše NOT.
Četrti reče, da so to stari fotri. Peti - njegov brat - pravi, da so klasika. In stari fotri. In da je to isto. Spoštljivo do omalovaževanja.
Nek hiphoper reče, da dada ni mrtev, ker je to v bistvu DAdi Smolar. In da ga včasih rad posluša. Ko mu ... takole ... zapaše. Bog ne daj da bi crknu dada.


-------------------------------------_______________________________________

Dada je klub, odprt v ... Hm, ta bo težka.

 

Dada je alternativni kulturni center, odprt kjerkoli in kadarkoli - čimprej in čimpovsod!

 

Vsakršni prišlek-o-sebki dobr-o-došli.

Vsak je lahko šef, kar pogumno, obe nogi na mizo, kaaaaaj gospod, samo eno imate?? V vojni, da ste jo skupili?? No - žal mi je, ekspresionisti se morajo najprej okopati v dezinfekcijskem jezeru.

A kaj je to dada, khmm, mešanica džakuzija, besednega razvrata in fondi sira. Sir pa naj bo čimbolj plesniv, tak, da ti njegova NAD-aroma potegne skupaj vse telesne odprtine. Proizveden kjerkoli, na strani Alp, obsijani s soncem v kakršnemkoliže odmerku. Vsak je šef in vsak odloča. Vsakemu je dano pokomentirati - bomo précej dali v zapisnik na recikliranem pergamentu (z njim nas zalagajo Tvrdka Podbevšek in sinovi & Co.).


Dada ni zaprt krožek sodobnih evropskih financiranih kulturnjaških naduvancev. Dada ni financirana razpisniška tvorba, dajte mi denar in ustvaril bom umetnost. Ni obroček na smrdljivi roževinasti okončini goloba miru iz dobrodadelne bogataške umetniškokritične priČreditve. Zato pa za DADO (!) internacionalni poštni golobi zbirajo članarino po vsem geoidu in okoliških čevapoidnih kometih in od zvezdnikov repatcev. Tako v Honolujuju, Narniji, v dolini reke Radovne, kot tudi v Podutiku in v Wiencborku, ter kajpada na Tasmaniji.

Naročniki naše revije so tako morloki kakor tudi diplodoki. Bi to bilo to?

 

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>

 

Karla Huelsenbecka ['hulsnbeka] so potisnili v vojno kar precej močno, ker ga je invalidnost povlekla iz nje - vendar pa ga niti ni docela pojedel ekspresionizem (mama mu je rekla, da se z Georgom Traklom lahko igra samo do kosila, potem mora domov).

Leta šestnajst je prispel v delokrog švicarskih delačev in delomožev. Kolegi dadaisti so ga cenili med drugim tudi zaradi njegove ritmičnosti - bil je bobnar njihove umetniške izvidnice. Politično opno je tudi on udarjal bolj po levi strani, za kar je seveda dobil porcijo arogance sočasnih inkvizitorjev. Pa vseeno je dado nastanil tudi v Berlin.

Intervju s Karlom Richardom H. iz leta 59 je mogoče dobiti na internetu. Za denar. Zato nam skozi ta intervju ne želi spregovoriti; prav tako kot umolkne čriček med bilkami in preslicami, če se mu na ne preveč nalahno prilomastiš s trtice. Naj ostane pri čričku in nedotaknjenosti vsaj nekaterih švicarskih gorskih grebenov.

Karlo je bil medicinec. S tem je štartal, s tem si je postavil krasno izhodišče in tako na koncu življenja v Združenih ameriških emiratih izvajal psihoanalizo v slogu svojega vzornika Junga. V to svrho se je primenoval v Charlesa ['čarlsa]. Še za avtobiografijo je našel čas - od težjekategornih pacientov je pobegnil k peresu in ta predmet moledoval, naj ubesedi čimveč, kar se ubesediti skorajda nedada. H koncu življenja se je spet vrnil v Švico, da bi preveril, ali je v sedemdesetih letih sir kaj Ball naluknjan.

V svojem manifestozavru Karl R. Huelsenbeck ['hulsnbek] aprila 1918 pravi:
»Recept je sledeč; Slabičem je mesto v kaližu odmerjeno - iz ringa bomo najpoprvo frcnili ekspresionizem.«


Karlo in nadcar Tzara [ca'ra] in njegova Izolda se sprašujejo: Kaj je hotel ekspresionizem?


»Hotel« je nekaj, toliko pa je tudi v znakovnem smislu od njega ostalo. Hotenje. DADA ničesar noče. DADA raste. Ekspresionizem se je hotel iz lastnega drobovja puntati proti časom, dadaizem pa v ničemer ni odraz časov.

DADA je eno s časi, je ôtrok sodobne epohe, ki jo lahko nekdo še tako preklinja, ne more pa je zanikati.

DADA je vzela mehanizacijo, sterilnost, togost in tempo teh časov v svoje širokogrudno naročje in po zadnjih analizah se tudi v ničemer ne razlikuje od njih.

Ekspresionizem je spuntana, a ne spontana akcija! Je kretnja izmozganih ljudi, ki bi si radi pobegnili, ki bi radi pobegnili predvsem sedanjosti, vojni in mizernosti. Zato so izumili humanost in vse trpali v pesmi in psalme, šetali po ulicah, na katerih so se dvigála dvígala in padala, telefoni pa so brneli v nedogled.

Ekspresionisti so izmozganci, ki so obrnili hrbet naravi in niso gledali okrutnosti epohe v obraz. Pozabili so na svoja jajca. Da, da - dada ima jajca! Dada se izpostavlja tveganju svoje lastne smrti. Postavlja se v srčiko zadev. Ekspresionizem se je hotel spozabiti, DADA pa se hoče vzpostaviti.

Ekspresionizem je bil harmoničen, angelski, mističen! - DADA pa je krik zavor in rjovenje mešetarjev čikaške borze.

Zdrávstvuj DADA!

>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>

Spregovorimo nekaj o carju. Ne o carju mavričnih kač, temveč o carju dade. Tristan je bil možakar z nihilističnim monoklom.

Usposobil je DADA lovke, da so se v parih letih ovile okrog marsikaterega urbanega središča. Kabaret, časopisi, nešteti almanahi in zloženke ter fenzini. Nekega februarskega dne je Tristan začel z dado, to neprecenljivo dado. Švicarski gusarji so se potem še parkrat sprli, kdo je storil tisti odločujoči, neizprosni in enoznačni korak v smeri zakladada.

Tzara je odbil italijanske futuristične havbice z enakim orožjem, kakršnega je uperil na vse strani nebosvodadadada, koder je vseobsegajoč segala nesvobodadadada. Leta 1918 je dada vzpostavila preko Huelsenbecka kontakte z drugimi skrajnimi umetniki Schwittersove baže in stolpovne maže. Tzari se je dokaj rado besedovalo s Kuronijem Schwittersom, čeprav je le-temu Huelsenbeck v Berlinski druščini dahnil usodni NEdadaSE, na kar je Schwitters odgovoril s pradavninskimi bojnimi klici in v podobi revije-gorjače-Merza.

S Hansom Arpom - ali Jean ali Peter Pan - je nekoč Tristan uprizoril bajeslovni nateg švicarske javnosti. Modela sta namreč odmevnosti hotela - in odmevnosti med meglenimi švicarskimi hribi ni bilo tako težko priklicati (očen-dada-vidci so pogosto javljali, da so naročili v kabaretu Voltaire eno kavo, dobili pa dve podaljšani). Tako sta se zmenila, da bosta mlamolu nalagala lasten duel. Najavila sta tudi, da jima bo za sekundanta tedaj slavni Jakob Christoph Heer.

Glede političnih vzgibov in pregibov Tzare ni ničesar nejasnega. Dandanašnji bi ga bržkone klicali kar - komunajzer. O, če bi pa vedeli njegovo pravo ime, Samuel Rosenstock, bi ga pa kar brez problemov uvrstili k Marksu, temu prebeglemu Židu, izdajalcu izvoljenih plemen! Poglejmo si dokazni material velikega vožda Tristana: v predzgodbi je Francis Picabia, dada-dopisnik in revije 3911 pisnik, seznanil v New Yorku z osnovnimi partijskimi načeli tovarišijo okrog Emmanuela Radnitzkega in Marcela Duchampa. Ta je tozadevno pisno pobarala Tristana Tzarajčeviča, če lahko tudi oni na svoje banane lepijo dada nalepke. Tzara je nemudoma odvrnil: dada, nalepke so od vseh, banane prav tako in dada bržkone (Duchamp ni mogel pojesti sadeža, da ne bi nanj poprej nalepil kakšno nalepko - tako je tudi dada zanj bila že ready made.).

Tzara je znal tudi zatežiti, kakor se za menedžerja in vlagatelja dobršnega začetnega dada kapitala spodobi; zatežil je bil nemalokrat tudi Walterju Sernerju na primer, ko se je s svojo megalomanijo povzpel do skorajda tzarskega trona. Zažugal mu je revialno.

Toliko o romunskemu preroku, ki še dandanes krasi romunske znamke in albume nas, omaleževalcev, zbirunov, prav tapravih arhičev!

_______________________________________________________
////////////////////////////////////////////

Umetnost je odvisna od epohe v kateri živi in umetniki so BITJA svojih epoh.

 

Najvišja umetnost bo torej tista, katere mentalni nadev bo tisočero problemov dneva, ki se je manifestativno pustil odtrgati od eksplozij prejšnjega tedna in ki se večno trudi zbrati izbite zobé po napadu včerajšnjega dné - drugače ne gré. Najsijajnejši pisači so le ti titani, ki neumorno trgajo cape s svojih teles od kaosa življenja - slapu, zgrabijo intelektualni zeitgeist igrajebrizgaje kri s svojih rok in src.

Ali je ekspresionizem zadovoljil naša pričakovanja do umetnosti, ki naj bi predstavljala naše najbolj vitalne skrbi?

Franz Jung pravi: Ne! Marcel Janco izdavi: Ne! Gerhard Preiss rjovii: Ne! Niti pod razno!

Tudi Hans Arp reče: Ne! Ne! Ne! Kurc te gleda ekspres sionizem. Če iščeš težave, si prišel na pravi plac - tu so gore in doline in pašniki, švicarski nož pa ureže melodij in kakofonij na tenko kot švicarski sir!


(TU MORA ZAIGRATI KOMAD ELVISA PRESLEYA - TEŽAVE (TROUBLE), KER JE UGLASBENA P O Z A.)

Mojster, privlecite gramofon k ušesu staruhe Evrope!

Proč s pretvezami ekspresionistične baže. Preč podvezice s pokolenja, ki si je že prišparalo slično penzijo - mestece v literarni zgodovini, zgodovini umetnosti in drugih bukvologijah - prostorček, lasten hribček, mestece - ljubko in ugledno kot vikend parcelica na bledU ali v kranjski gorI ali v piranU ali v tomajU. Boj, ki so ga bojevali z naturalizmom je - popolnoma naturalno - vodil v tako abstraktno patetično gestikuliranje (in on in ona ni ranje). Naslajanje z naslanjačev, v ušesih pa tonske bale vate - to je značilen pridatek generacije, ki ni mladosti iz-živaljila. V jarkih so se obmetavali z eksplozivnimi hormoni, ko so prišli domov, pa afrodiziaka od nikoder. Grobni pridatek je vsak modni dodatek. Da ulični hrup ne prodere za en majhen udrihec po bobniču, kajneda? Bojni klic DADA bobničev opne za trampolin jemlje.


Naslednji pa - Naslednji pa roma iz prizorišča-bojišča futurizem. Bajonetni falus se mu je skrhal.

________________________________

Dogajati se je moralo nekje pred junijem 1920. Hugo Ball se je v popolnosti posvetil pisanju hagiografij, to je življenepisov svetnikov, nekje v goratih predelih Š__ce. S svojo ženo, Emily Hennings, je vzgajal njenega otroka iz prejšnjega zakona. Hans Arp je v Kelmorajnu pomagal ustanoviti Maxu Ernstu kelmorajnsko dado.

O Kelmorajn, ki po versajski si
mirovni pogodbi padel pod britansko
vojaško kontrolo.

Vojak Phillip Lawrence se je tistega sanjskega, vsekakor tudi sneženega, včasih tudi legitimno zamegljenega dneva korakal po osrednji ulici Kelmorajna. Britansko kraljestvo je po dolgoletni vojaški akciji, po dolgemu intervalu pomanjkanja zopet povrnilo svojim valovom nekaj tistega zagona, ki ga je imelo pred vojno. Že dva meseca so namreč dobivali vojaki normalno merico hrane na dan, tj. en kilogram kruha in 200 gramov bilokaterega mesa. Phillip se je veselil vsakršne spremembe na bolje, pa tudi Kelmorajn je v teh bogupozabljenih dneh sameval. Ni veliko razmišljal o hčerki, ki jo je imel doma, saj je pravzaprav sploh še ni videl. Žena ga je najbrž tako ali tako že prevarala, sam pa se tudi ni obremenjeval, ko je fukal raznorazna eksotična ženska telesa, ki se jih je dalo kmalu po vojni dobiti - večinoma so prišla iz kolonij - v različnih bordelih različnih evropskih mest.

Tudi cigaret mu ni primanjkovalo. V času vojne je kadil ameriške Camel, sedaj pa je tobak zvijal. Ameriške Camel cigarete so, nekolikanj nenavadno, pred tem imenom posedovale ime Kaiser Wilhelm. Zaradi geostrateške situacije bi bilo tako ime med prvo svetovno vojno vsekakor napačno.
Pokadil sem Kaiserja Wilhelma. Pokadil sem ga Kaiserju Wilhelmu?
Konotacij je bilo vsekakor preveč in ljudje so že začeli govoriti, a tedaj so prišle Camel in spremenile svet.

___________________________________________________________

Ko si je Phillip z vžigalicami prižigal zvito cigareto, je proti njemu začela hoditi trojica moških. Kelmorajn tedaj še ni bilo veliko mesto in sumljiva trojica je začela vzbujati strah v mlademu Phillipu. Ni imel namreč več kot 25 let. Nosil je brke, a ga niso naredili za avtoriteto. Prej drugače, mnogi so mislili, da je precejšen frajgajst. A pustimo to. Trojica je začela svoj pohod na drugi strani ulice, ko se je Phillip na tej strani ravno obrnil.

V rokah so nosili nekakšen plakat. Pa ne že spet uporniki; ali revolucionarji, si je mislil Phillip. Dovolj jih imam! Prijel je za svojo puško in nameril proti njim. Čepel je, a sproti se mu je kazalo, da so trije veseljaki, ki so mu hodili nasproti, v rokah pravzaprav držali plakat z montažiranimi slikami. Kaj bodo z njim storili, se je zamislil Phillip. Ni rdeče barve, ni črne, ni zelene, ničesar simbolnega ni na njem, samo slike različnih dogodkov. Mogoče pa norce brijó iz monarhov? je pobaral samega sebe. A je kaj kmalu zagledal, da so to slike konj in slike plugov. Ha, ha! Gre za socialistično propagando, si je mislil. In spet je uvidel na sliki nedolžno lastovico, ki je plahutala nad nekakšno tovarno. Protikapitalisti! Joj!

In že je trojica mirno odkorakala mimo njega, mimo vojaka Phillipa Lawrenca, mimo njegovega napol pokajenega cigareta bivše znamke Kaiser Wilhelm in odšla v sosednjo ulico, kjer je, kakor je zapazil malo kasneje, nalepila plakat na okno običajne stanovanjske hiše, ki je bila zaradi pomanjkanja prebivalstva zapuščena.

Dogodek mu ni dal spati in zaspal je šele proti jutru. Trojica. Sveta trojica? Sveti oče je deloval nalik tistemu prekucuhu, ki sliši na ime Dada Ernst. Čudno ime. Kaj je Dada? In kaj je on? Kaj je svet in ali je Bog Dada? V deliriju zapletenih misli je nato zaspal in se zbudil precej utrujen.

___________________________________________________________

Naslednje jutro je spet stal na straži in zvečer opil svoje telo v divizijski špelunki. V njej je smrdelo po žveplu in vino je imelo okus po dreku. A spil ga je vseeno. Potreboval ga je. V Kelmorajnu je primanjkovalo žensk. Čistih žensk, od preklete zamorke je prejšnjega meseca dobil triper. Vino je čisto, čeprav smrdi kot drek. In zaradi napolnjenosti z drekom je lahko Phillip to noč mirno zaspal.

Naslednje jutro se je zopet zarana odpravil na svoj vsakodnevni položaj. Mrazilo ga je. Rokavice so bile sicer tople, a mu niso zadostovale. Začel je zvijati čik, ko se je prav tako nenadoma kot dva dni popreje, pojavila trojica moških. Tokrat niso držali ničesar in Phillip je nadaljeval z zvijanjem. Na brkih se mu je nabiral led in trojica je bila vse bližje.

Phillipovo telo je naenkrat vztrepetalo. Dvignilo se je kot angel. Torej je trojica res sveta trojica. Neso me, neso! A kam? Kam me peljejo tej mladci Kelmorajna, svetega mesta Kelmorajn? Zadišalo je po zajčjem golažu. Dvignjen nad tlak mesta je hitro brzel po mrzlem evropskem jutru. Obstal je.

Šele tedaj je razumel. Postal je plakat. Postal je vsakodnevni objekt, zmanipuliran s strani elitistične množice umetnikov z Dado Ernstom na čelu. Kako posrečeno ime. Dada in Ernst, Dada in resen. Resen Dada. Nosilo ga je po Kelmorajnu. Lebdel je, plaval in nekaj dni kasneje se je Hugo Ball poročil in pričel pisati svetniške biografije. Svet je postal majhen in Branko Ve Poljanski bo v Ljubljani kaj kmalu objavil Svetokret, časopis za ekspediciju na severni pol. Iz tega bo izšel Zenit, iz Zenita pa Dragan Aleksić, ki bo začel zagrebški dadaistični pokret.

Vojaku Phillipu Lawrencu je postalo vroče in prižgal si je svoj težko prislužen čik.

_________________________________

_________|______
______|_|______
_____________________________|__________________________
__________________________|___________________
___________________|________

SERNER Walter
ali nekaj malega biografij.

Walter je gor zrasel na Češkem. V potnem listu mu je pisalo, da je Avstroogrc. Na Dunaj se je šel pečat s pravom, kar je s svojim vztrajnim študiranjem privedel do doktorata. Walter Serner ni branil Sarajeva pred Gavrilom in drugimi principialnuhi. Ni branil niti Dunaja, ni pa se branil niti Švice, kamor je odšel, ko so se začeli smrtni krči njegove očetnjave, te velike presvitle cesarjevine, ko je v porodnih krčih odtekla postana gnila voda nacionalizma devetnajstega stoletja.

Svoje pisanje je delil z mnogimi revijami, svoj dedni zapis pa je v dlakah in podobnih telesnih ostružkih puščal po najrazličnejših gradiščih - na Dunaju, v Bernu in Zürichu, Neaplju, Barceloni in Pragi. Njegov kolega Tristan je baje sunil nekaj njegovih idej iz manifesta - je imel za to pravico, mar ne bi smel, zakaj pa ne... Bretona je tudi dodal z aplikacijo na socialnem omrežju. Skupaj sta lajkala Pariz, s Schadom pa Neapelj. Očitno je imel rad mesta.

Njegovo figuro je prepihalo križišče trmastih oznak in označevalcev - jud, sprejel katolicizem, čeh in nemec, avantgardnik in pravnik, zbiralec prtičkov in vozovnic, prepovedan in tvoren pisec. Walter je bil jud, naziral pa se je, krščen matiček, levičarsko.

Preganjali so njegovo osebo, njega samega pa ni gonilo preganjanje kot tako, temveč gonjenje okrog kroglosončja v veliko bolj vzvišenem - hlebnikovskem duhu. Nekje blizu Minska je njega in njegovo žensko pokončala človeška omejenost - nacistoidna, lukašenkoidna gnila koleraba rabljev, ki skozi zgodovino strežejo in pristrižejo preširoke duhove.

_______________________________________________________

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

_______________________________________________________

PosloveniSmo v jezik sodobnoprevodščine, -SODOBNO PREVAJALSKE MANIRE- in zatorej dorahljajmo z Walterjem V NJEGOVEM KAPITALNEJŠEM TEKSTU, ki brani začudene prvinske možganjenosce. Dajemo vam Sernerjev tekst.

//////////////////////

Zadnje razrahljanje odnosno kot bi rekli na nemškem Letzte Lockerung, to je - MANIFEST iz 1918.

Posvečeno Antonu, ki ni, če ker njega pa ne poznam.

1. točka
Gonjenje naokoli kroglosončja je podprgišče umazanije, kjer so svilene ženske nogavice artikel in je Gaugainu dodeljena njegova vrednost. Resnično najbolj obžalovanja vredno pa je dilanje, ki temu navkljub pripušča nekatere razlike: svilene nogavice je lahko dojeti, ne pa Gaugaina. Tisoč za grah omožganjenih, prepričevanja, ki služijo stolpcem, ocene za meščanske prste, indeksi v državah erekcije. Da bi se le sprostile reke denarja! O reke denarja, o reke denarja! Podcenjevanje svilenih nogavic in navsezadnje prebavno naročilo, takt prebavnega trakta.

2. točka:
Kaj so storili prvi možgani, ko so se znašli na tem planetu? Verjetno so bili začudeni nad svojo prisotnostjo in niso vedeli, kaj narediti z umazanim vozilom, prevozom, kaj narediti s svojimi telesnimi hoduljami. V tem času so se ljudje sprijaznili s svojimi možgani jih šteli za tako nepomembna, da jim še ignorance ni šlo privoščiti. Čeprav to razmerje do narave brez dvoma ni posebej herojsko izogibanje dilemi, pa je iz tega istega razloga zelo primerno za izvajanje določenih postopkov. o kako infantilne so lestvice kopalnic!

3. točka:
Tudi strojevodja spozna, vsaj enkrat na leto, da je njegovo občevanje z lokomotivo vse prej kot zavezujoče V Roceroy Hotelu ali v Piccadillyju, na in po drugi strani boste morda že ugotovili, da postane jasno, zakaj zdaj preklet vseh časov zevajoče na dosegu roke slišati sebe praske in ljubezen svoje Pljuvanje. To še tako mirno primer, ali tako morda zdi, in je največja priložnost za to pomemben občutek dolgočasja, da Zagotavlja svojo pot navzgor in postane misel. Lovely trenutke, ki se ustanovijo moj kaj Dragi! Ki ustvarja vse vrste vragolije kot preroka, umetnik, anarhist, državnik itd, skratka, kot je rasta.

4. počka:
Napoleon, ki je res bil kolega, ohranja precej neodgovorno človeštvo - resnično kliče jo do tal. Zakaj? Ali plug pade z neba? Ali pa morebiti ošpičene prekle? Mlatilec prazne slamice? Ampak homo sapiensiću ni uspelo preiti pojma o nečem! Glas dam podhranjenih v oziru ljubezni predvidevam. No, gotovo ne tal, in ko je vse povedano in storjeno, dobiš vse več zelišč in sadežev, torej že tudi v teh dneh. Ampak to se bo izkazalo za zelo dolgočasna. Zato sem pravilno. Torej, na koncu celo Napoleon, ki se je sicer sam izrazil z očarljivo osvežujočim pomanjkanjem prisile, in se je hkratoma od časa do Časa športničil na področju čustev. Sramota. Resnično škoda.

5. šočka:
Vidite vse, moji dragi prijatelji, vse in Vsakdo je (bolj ali manj)) zelo površen subjekt, Dieu merci. (Mimogrede:! Vse kredite za marljive kolege, ki dokazujejo, da mi, da je vse, kar NE na koncu hitenja odtehta ničesar in je naokoli samovoljno kot pravilo.) Sicer pa je treba dodati, da bi bila smrt postala epidemija. Diagnoza bo razmahnila dolgčas, ali: Paničar odstopa, ali: smajli hepifejs.

7. točaka:
Najlepša pokrajina, ki jo poznam je xx in yy. Iz dveh razlogov. Bilo je tam, da sem se seznanil z Germainom, ki je zašepetal, med drugim: "da da da da da a ne da da da da.« Moram priznati, da sem zlonamerno užitkoven. In drugič, ne da bi otrdel ovratnice, prekinil je odnose z mano brzinsko, ker sem bil brezskrben dovolj, da se opusti ime Picasso.

8. točka:

Oh draga, belega porcelana plošče!

Zato, ker ... No, ker: prej bi ljudje želeli sporočiti, kaj naj bi nam bilo neizrekljivo, ali v resnici ni bilo, s slikanjem. Če bi lahko samo še čisto in urejeno portret podpredsednika kraljice, če nek eden ni vedel, da ona ni bila fotelj!
Glej:! V viseči mreži je bilo mogoče dolgo veselega vnaprej določiti, tudi na koncu leta, ko bodo prenehali jerking offat [džrking ofat] na naftne fotografije in naftne ploščadi.

(Za njihovimi ušesi pa tole: več deklet, prosim, več deklet!)

Ampak vse vtise prosim! Torej: Kaj je doseženega, ko ji pa pol utripa utripa besno; ena neka uspe urediti stvari tako, da se krompirjev požrešnež drži le krav, vendar je bil prvi sposoben puff in lepo sam gor, kot da je v mnenju, da je bila njegova krava zelo posebna dojilja telet v ... hmmmmmm mmmh - skratka: ena in edina IN odrešilnA krava??? (Taramtata! Dada!)

Ampak izrazov! Ho ho: KAJ je doseženega, če pogledamo statično, kaj lahko dosežemo? Ker pridevniki, ki imajo prav tako komponento ni spredaj zdaj zadaj. Da to deluje kot kakršnokoli navodilo, bi že bilo napak. Ampak kubizma, futurizma skoraj da preveč!

O, possst scriptum, k sedmi točki:
čeprav prvaki teh temeljito ultravijoličnih okvar so napovedali barve, in da bodo spustili vse več in to nam je všeč liberatio svobode! (Ugh!) - Iz visokega swing sloga je vse, kar so dosegli, da niti na pol ni pričel pri nas swing harati, in kar je še huje, da najbolj divjih oslov niso prispeli v svet pripeljati - niti drobca elektronike ni TEM RADIU! Horseplay! Horseplay!

9. točka:
V bistvu ponovitev tistega, kar je že bilo povedano v točki 8, za tiste, ki so odraščali slabo, katerim starši niso mogli nuditi presežnih zadev, luksiznih: abecede zadevo, popolnoma abecedarian, popolnoma začetniško! Vendar je treba vseeno opozoriti, iz previdnosti, moj najdražji sledeče:

a) Skulpture: zelo okorne igrače, okrepile so se po metafizični plati navzgor.

b) Glasba: .pika vejica.

c) Poezija: mlad fant se znajde v marmelado. Recept: kot tistega, ki njegove sladke sanje vidi in mu lahko pove s katero pesmijo še ni spal. (Seveda je ena vedno v jamu [džemu], nato pa bi se moral eden nekdo zateči v jam z vitaminom "c".)

d) Romani in tako naprej:
Lepo so gospodje govorili, kot če bi se pečeno na ražnju znašlo ali več, pred kratkim pa sploh ne. Samo malo več znoja in vse se bo dobro izteklo: belle-lettres! (Eden sebe vsebine najde na ražnju precej pogosto. Toda obseg Samuela Fischerja je preveč zamuden način oblikovanja Syracuse-Sandwich-Centralno ogrevanje prevoznika.)

Vse v vsem, moj najdražji: art je bil korenina zoba - tak velik problem, da. Kot boleča korenina zoba.

10. počka:
Nikoli ni mislil. V najboljšem misel deluje kot če. (Ampak vedno obstajajo tisti, ki iščejo Izgovor v tem!) Vsaka beseda je sramota, označite si to! Ljudje preprosto vodijo četo trobentajočih kazni in prepovedi iz najbolj cirkus podobnih sfer. Koristen komentar: pred spanjem si predstavljaj z največjo jasnostjo terminala, da je psihično stanje samomor, ki si je nazadnje želel navpičnih globin samozavedanja. Ampak uspelo vam bo le, če ste prvič ustvarili sami smešnost. Zelo smešno. Strašno smešno. Smešno onstran vseh ukrepov. Tako strašno smešno, da postane vse, kar je enako smešno. Da vsakdo pade metaforično na svojo zadnjico. In kihanjem.

11. točka:
Križišča so najbolj opremljena. (Oh, draga - bele porcelanaste ploščice!) ... To so dvoživk in pupkov najljubša srečišča, in ti menijo, da je preveč dobro, da se osli, ki jih je treba pripeljati do razloga za DADO, RAZLOGA ki jih je pregnal od njih! To je za stepanje misli iz njih! To grozljivo, postblue večje od življenja, ki jim Žalostni je lagal visoko ha - ho-hi-hu-(? Pardon me).
Ali morajo nebesa, je podrl! Eden-nekdo mora izkoristiti eno glavo, previdno, vendar odločno, na bližnjega je kot da bi na gnilo jajce (dobro, dobro). Eden nekdo mora biti nižji od povsem nepopisno, to je povsem neizrekljivo, tako neznosno blizu, da ne bi bilo - psa želijo še naprej. na vrvici vodijo svoje življenje tako pametno, ampak za bolj neumno! Tako, da vsakdo izgubi svoje pameti in dobi svojo glavo spet nazaj! Palačinke, Sveto pismo govora, dekleta, odstotke, je Gaugine je smrkelj-cunje, nogavice podveze, duhovi, stranišča sedežev, telovniki, hroščev, vse stvari, ki hkrati delajo, pomislim por in več mora-biti - porinil, ena za drugo, tako močno pred krivulje njihovih brad. Eden nekdo mora. Eno nekaj preprosto mora. Taramtata!

12. točka in kok je še tega:
Svilene nogavice so nenadjebljive. Vice-kraljica je v fotelju. Pogledi so besede zmesi. Bog je v viseči mreži. Umetnost je mrtwalter Naj živi sernerDada!


11. točka.
Medmeti so ustrezni. Mi - jau.

 

To je bil drobec Werner Sernerjevega Letzte Lockerunga. V celoti besedila ne damo. Žal.


_______________________________________________________
_______________________________________________________
_______________________________________________________
_______________________________________________________
_______________________________________________________

 

 

Sponzoriramo:

 

 



Komentarji
komentiraj >>