François Ozon velja za enega vidnejših predstavnikov francoskega novega vala, ki se v svojih filmih redno podaja v zakrite kotičke človeške psihologije. S svojo ekstravaganco in izvirno filmsko govorico, ki mojstrsko povezuje humor, rahločutnost in psihološko dramo, si je Ozon kmalu prislužil mednarodno prepoznavnost. Njegovi filmi so žanrsko, vsebinsko in oblikovno precej raznoliki, vendar z obravnavo različnih tabujev in provokativne tematike od incesta pa do sadomazohizma, nenehno izzivajo konvencionalne kinematografske forme. V preteklosti smo si na domačih velikih platnih lahko ogledali njegovih 8 žensk in Hladne kaplje na vroče kamne, večini pa se je Ozon najbolj vtisnil v spomin s svojo že skoraj kultno kriminalko Bazen.
Prejšnji teden je Kinodvor postregel s premiero Ozonovega lanskega celovečerca, naturalistično dramo Ricky. Film, poimenovan po protagonistu zgodbe, je nedvomno presenetljiva mešanica komedije, grozljivke in drame, ki do konca ohranja svojo nepredvidljivost. A vendar, kako prepričljiva je lahko zgodba o krilatem dojenčku?
Film nas popelje v industrijsko predmestje severne Francije, v sivo in brezdušno okolje, ki ne obeta ničesar, niti lepega vremena. Katie je mati samohranilka, ki sebe in svojo hčer Liso preživlja z rutinskim zapiranjem stekleničk v kozmetični tovarni. Monotonost vsakdana zmoti nepričakovan obisk moškega srednjih let, ki ga Katie sreča v proizvodnem obratu. Fiksacija enega na drugega je medsebojna, fatalna privlačnost pa tako močna, da se še isti dan konča s strastnim ljubljenjem na tovarniškem stranišču. Od usodnega seksa do čarobne ljubezni; Katie in Paco se kmalu preselita skupaj. Realistična in dokaj predvidljiva socialna drama pa se na tem mestu zaključi.
Katie zanosi in čez devet mesecev povije dečka, ki ga njegova polsestra poimenuje Ricky. Nenadoma se začne vse vrteti okoli novega družinskega člana, kar ohladi partnerske odnose med Katie in Pacom. Skoraj čutiti je nelagodno vzdušje in zdi se, da je dojenček v poprej mirno družinsko življenje vnesel nemir. Paco in Katie se razideta, Lisa pa ostane sama s svojim neobičajnim bratcem in že skoraj nevrotično mamo, ki nekega večera na sinovem hrbtu opazi čudne otekline in modrice. Atmosfera postaja vedno bolj skrivnostna in čudaška, modrice se večajo, z njimi tudi Rickyjeva bolečina. Agonijo malega dečka zaključi par nič kaj angelskih, pač pa povsem ptičjih peruti, ki ga ponese iz otroške posteljice. Tu pa se zgodba šele zares začne.
Ozon je scenarij napisal na podlagi kratke zgodbe Rose Termain in filma Rosetta v režiji bratov Dardenne. Gre za zgodbo o depriviligiranih malih ljudeh, živečih v naselju prikolic, kjer turoben vsakdan pretresajo nenavadni in osupljivi dogodki. Fantazijski motiv krilatega in letečega otroka, ki ga je Ozon prisodil povprečni družini na robu periferije, je na prvi pogled precej banalna in groteskna stvar. A na srečo ne v tem primeru; Ricky je namreč vse prej kot patetična in romantična pripoved o dojenčku s krili. Ozonu je z izvrstno režijo in scenarijem uspelo prerasti nadrealni element drame. Tako režiser vsakič, ko dogodki postanejo preveč neresnični in absurdni, postreže s preobratom, ki doseže, da se zgodba spet vrne na tirnice in postane verjetna. Klub temu pa gledalec nikoli ne ve, kam se bo zavrtel film.
Kljub morda navidezno prevladujočemu fantazijskemu motivu pa je Ricky v resnici izvrstna antropološka analiza družinskih odnosov. Zgodba pripoveduje o pomenu in vlogi posameznika v družini, o njegovi ranljivosti in soodvisnosti. Loteva se v teh časih zelo aktualnega vprašanja o prihodu novih družinskih članov, naj bo to novorojenec ali očim, in dokazuje, kako hitro lahko prišlek poruši domačinsko ravnovesje. Predvsem pa se Ozon osredotoča na odnos mati-otrok in postavlja vprašanja o starševski posesivnosti in odvisnosti. Ne nazadnje pa je Ricky tudi prefinjena in satirična kritika množičnih medijev in njihovih nikdar obstajajočih etičnih načel.
Ricky je eden redkih filmov o letečih junakih, ki svoj tempo drži do konca in se s pričakovanji gledalcev ter z nično solzavostjo in patetiko poigrava do samega epiloga. Unikaten in bistroumen, po svoje celo malce bizaren in odbit film je alegorija drugačnosti, ki se bere skupaj z drobnim tiskom.
Komentarji
komentiraj >>