Ženska, pištola in špageterija je naslov novega filma slovitega kitajskega režiserja Zhang Yimouja. Na kratko vam bom predstavil razloge, zakaj menim, da ocenjujem remejk leta in zakaj večina kritikov na film gleda kot na zgrešeno potezo, namesto da bi ga slavili kot zgleden primer jasne umetniške vizije, v kateri svojo izpolnitev najdeta tako poetika remejka, kot neomajnost avtorske govorice.
Manj podučenim nam je Yimou znan po dveh spektaklih v žanru wuxia, Heroj in Hiša Letečih Bodal. Ti dve kostimski zgodovinski pošasti sta zahodnemu mainstreamu predstavila hongkonško estetiko v še večji meri, kot jo je uspel John Woo. Sama beseda wuxia je izposojenka, temelječa na japonski besedi bushido, kar namiguje na tematski poudarek na telesni vzgoji.
To videnje je seveda pomanjkljivo, saj je Yimou v enaki meri zmožen snemanja filmov manjšega dosega in večjega angažmaja. V Ženski, pištoli in špageteriji sta obe težnji izravnani, kar navrže film z enako mero hlada in humorja, morilske farse izvirnika in režiserjevih poskusov posneti ljudsko komedijo po kitajsko.
Ženska, pištola in špageterija je verna predelava prvenca bratov Coen, pri nas imenovanega Krvavo preprosto. Na kratko, bogat starec najame pokvarjenega moža postave, da se znebi njegove mlade žene in njenega strahopetnega ljubimca. Na tem noirovskem ogrodju sta Coena vzpostavila svoje pra-teme: koristoljubje, neumnost in nesposobnost, ki najprej povzročijo trupla, potem pa se v njih odslikavajo na prvinski ravni.
Yimoujeva genialnost se v pristopanju do scenarija kaže v treh posegih. Dušeči nadrealizem originala je osvetljen z izdatno dozo tradicionalnega, stereotipnega kitajskega humorja, namesto sivo-črne barvne sheme smo vrženi v žareče bakrene tone puščave Gobi, predmestni Teksas pa zamenja nekako divjezahodna postojanka na robu puščave. Postavitev je reducirana na goli minimum, verno posnemana lakonična hladnost izvornega scenarija pa je poročena s posrečenim razvedrilom.
Zdi se, da ima Yimou sedaj dovolj zaupanja v tuja občinstva, da lahko streže z vsebino in ne zgolj s formo. Borilna koreografija je skrčena na vsega dva prizora, od katerih si boste najbolj zapomnili izdelavo nudljev. Med liki sicer še vedno ni bistvene interakcije, ki ne bi bila hkrati ponazorjena na fizični ravni, a je to morda odraz usmeritve filma, ki ne razločuje med morbidnim in komičnim slapstickom.
Za Krvavo preprosto lahko trdimo, da se ukvarja s telesnimi dimenzijami umora, ki kot izjemno dejanje poseže v tehnike vsakdana, s čimer jim odvzame vrednost in dostojanstvo, razkrivajoč njihove plenilske namere in banalno podstat. Ženska, špageterija in pištola to dimenzijo razširi z liki, ki so bolj plastični, enodimenzionalni, na sploh dostopnejši. Priča smo torej nekakšni fargoizaciji scenarija Krvavo preprosto.
Film je bil deležen mešanih odzivov ravno zaradi uvedenih novosti v režiserjevi govorici – nekateri so se obregnili ob klovnovanje, spet drugi ob slutnjo, da je režiser izgubil nadzor nad liki. Ta čudna formulacija lahko pomeni samo nerazumevanje ljudsko-gledaliških elementov, ki prevevajo like. V prejšnjih Yimoujevih filmih je bila zgodba pogosto prepletena z znanimi kitajskimi mitološkimi motivi. Tokrat iz ljudskega izročila črpajo liki neposredno, kar ni tujka poznavalcem japonskega filma, ki se bodo spomnili, da je enako počel Kurosawa, katerega zgodovinski filmi so vedno vključevali lik vaškega norčka.
Ženska, pištola in špageterija je predelava, ki vsebinsko dopolni in preseže izvirnik. Problem je le, da zaradi namerno bizarne postavitve v prostor in čas v očeh nekaterih občinstev ne dosega arhetipskosti filma noir, postavljenega v Teksas, ZDA. A, kot pravi ponarodeli rek, „Well, that's just, like, your opinion, man.“, dobra umetnost ne rabi določene oblike za svojo manifestacijo in Ženska, pištola in špageterija je najboljši primer umetniške hibridizacije, cepljenja in križanja avtorskih poetik na način gojiteljev sadnega drevja. V filmu pa ni enega samega drevesa, tako čisto je izveden.
Ocenjeval je Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>