V sklopu rubrike D-day: dan za dokumentarec je četrtkov večer v Kinoteki zaznamovala prav nič običajna filmska projekcija posvečena lepoti trenutka. Projekt 365 dni je eksperimentalni filmski haiku botra ameriškega avantgardnega filma Jonasa Mekasa, ki s kamero v roki vehementno poplesuje skozi življenje. Sklop drobnih filmov, razdrobljenih med zimo, pomlad, poletje in jesen, je v dvorano Silvana Furlana prinesel čudovitih sto osemdeset minut spokojnosti in miline, ki je človek skorajda ni več vajen.
Kdo vendar je ta blazni starec, ki ljubi sleherno sekundo življenja, kdo je on, čiger ves svet je njegov prijatelj? Če bi ga želeli uniformirati, bi ga upravičeno okinčali z režiserjem, kritikom, poetom, teoretikom in kuratorjem. A te ozke in brezosebne formulacije so pretesne za velikana avantgardnega filma, preveč poseben in samonikel je. Litovski emigrant, ki ga je druga svetovna vojna prignala v Združene države, je svoje življenje pred dvainšestdesetimi leti začrtal s 16-milimetrsko Bolexovo kamero, kupljeno s sposojenim denarjem. Avantgardni film, ki se je skrival za vogali brooklynskih avenij, je Mekasa posrkal v svoj svet. Svojo filmsko teorijo in progresivno misel je razvijal v številnih časopisih, med drugim v Film Culture in takrat alternativnem art tedniku The Village Voice. Leta 1969 je Mekas skupaj s Petrom Kubelko in drugimi ljubitelji eksperimentalnega filma ustvaril kooperativo, ki jo danes poznano pod imenom Anthology Film Archives - arhiv, ki velja za eno najobsežnejših in pomembnejših zbirk avantgardnega filma.
Njegov opus zajema dobrih trideset filmov, žanrsko in vsebinsko edinstvenih izdelkov izrazitega avtorskega pečata. Med bolj reprezentativnimi se znajdeta Guns of the Trees in večkrat nagrajeni The Brig ter številne dnevniške beležke, kot so Walden, Lost, Lost, Lost in Zefiro torna, ekranizirane na številnih filmskih festivalih. Stalno navdahnjeni Mekas pa je paralelno filmskemu ustvaril tudi svoj literarni svet. Poezija je nekaj, kar močno prežema njegovo ustvarjanje, zdi se, da je celo neobhodna in da bi se brez nje Mekas težko izražal. Njegove pesniške zbirke, izdane v maternem in angleškem jeziku, so podobno kot njegovi posnetki zaznamovane s čistostjo in posebno, samo Mekasu lastno romantiko.
Od svojih začetkov ostaja Mekas neumoren kronist lasnega časa in prostora. Nerazdružljiv s kamero, ki je nekakšen medij resničnosti in njegovega razmišljanja, živi svoje dnevniške zapiske, ki nikoli ne izgubijo tistega žmohta, ki ga naš spomin sčasoma venomer zapravi. V nasprotju s svojimi tesnimi ekstravagantnimi kolegi, kot so Andy Warhol, Yoko Ono in Salvador Dali, ki so se zavoljo svojega ustvarjanja umikali v ateljeje, je Mekas ostal zvest Brooklynu. In rezultat te nesebične zvestobe ljudskemu se brez dvoma afirmira v njegovi letno dni trajajoči alegoriji življenja.
Projekt 365 dni je sklop fragmentov Mekasovega vsakdana, gre za popolno dnevniško arhiviranje, le da namesto v zvezek življenje zapisuje na filmski trak. Prvega januarja 2007 je na svoji spletni strani objavil prvi kratki film, sledilo pa jih je še 365, vsak dan eden, nepretrgoma do konca leta. Navkljub lastnim dvomom mu je uspelo. S skrbno izbranimi koščki paradiža, kot rad sam pravi ujetim trenutkom, je zaključil celo en dan kasneje. Prvega januarja 2008 je objavil svoj 366. posnetek in se tako poklonil Petrarci, ki je Lauri, svoji ljubezni, posvetil prav toliko - 366 - pesmi.
Njegovi posnetki so bolj realni od vsakršnih dnevniških zapisov, celo bolj realni od njegovih misli. In kakor pristni so, tako pristno tudi izgledajo. Kamera se nepredvidljivo premika z njim, se trese, obrača, včasih jo Mekas celo zapusti. Odmev mirne pokrajine, drugič glasna glasba, šum, klepet, tišina. In njegov smeh. Nenehen, rahel in pristen. S toplim raskavim glasom in svojim v kokon zavitim litovskim naglasom kliče k prijateljstvu in nagovarja gledalce. O ljubezni. O preprostosti. O življenju, poeziji in filmu. O samoti.
Mekas pravi, da človek ni riba in da njegove poti ne definira tok, pač pa on sam. Zato snema le božanskost življenja, tisto, kar je lepo, in tisto, kar slavi - tako preprosto Mekas vpliva na tok svojega življenja. Pri pridelavi filmov je Mekas med izbrane nove posnetke pomešal približno tretjino starih in nas, da bi ga lažje razumeli, popeljal še v preteklost, tudi domov. Mehke impresionistične podobe filmskega traku svoje 16-milimetrske kamere je subtilno združil z naturalizmom novejših digitalnih posnetkov, da ima gledalec občutek, da se nenehno premika po časovni premici.
Mekasov avdiovizualni dnevniški zapis je sopomenka življenja in je veliko tistega, kar doživlja sleherni posameznik. Spusti nas k sebi in nas, kadar je potrebno, vzame s seboj. Ne toliko forma, tukaj nastopa vsebina, ki daje v razmišljanje neskončno tem in vprašanj. A dovolj parafraziranja tujih misli, ne nazadnje je Mekas svoje kronike posnel tudi zato, da bi jih gledali in ne brali.
Inspiracija par excellence, ki deluje samo v primeru, da jo zares pogledate.
Nova fenica, Katja Šircelj
Komentarji
komentiraj >>