Barviti stoli Mestnega muzeja so ta torek gostili pestro druščino arhitektov, študentov, profesorjev in humanistov. Poslušali so predavanja v organizaciji Kulturno umetniškega društva Obrat, ki so potekala pod zvenečim naslovom »Prostorske prakse in politike prostora II«.
Trije tuji gostje z akademskim in aktivističnim pedigrejem so v treh urah razgrinjali znanja o možnih alternativah sedanji, večinoma pragmatični in s kapitalom razbohoteni arhitekturi. V svojih predavanjih so gradili koncept participatorne arhitekture ali arhitekture vključevanja, ki naj bi z novimi taktikami in strategijami v prostoru omogočala dialog in soustavarjanje prostora z njegovimi uporabniki.
Nemško govoreča, a v Angliji živeča dr. Tatjana Schneider, je na svoj powerpoint z zeleno podlago prav lično prilepila sličice obrazov znanih arhitektov in skušala vzpostaviti teoretsko paradigmo za alternativo, ki jo sama imenuje Spatial Agency. Ta naj bi presegala meje klasične arhitekture, ki se bojda ukvarja samo in izključno s stavbami ter presliši vse druge vidike udejstvovanja v prostoru. S primeri iz celega sveta, ki segajo vse od arhitektov-politikov do marksističnih teoretikov in feminističnih praks ter prostorskih intervencij, je Schneiderjeva skušala dokazati, da se ob bok etablirane arhitekture že vzpostavlja močna alternativa. Ta s svojimi primeri kaže, da je arhitektura lahko bolj podvržena etiki kot estetiki. Nekoliko bizaren koncept Spatial Agency bije svoj boj z pragmatsko arhitekturo velikega kapitala in velikih arhitekturnih zvezd ala Rem Koolhaas (rem kolhas) in Zaha Hadid.
Napor za ušesa vseh teoretsko podkovanih udeležencev torkove seanse so bile teoretsko nepodkovane argumentacije dr. Tatjane Schenider. Med drugim ni bilo najbolj jasno, kako točno je želala vzpostaviti vzročno posledično povezavo med lepimi stavbami arhitekture in lepšim svetom per se. Škoda, da se ni raje posvetila prikazu prave zakladnice alternativnih primerov aktivističnih arhitekturnih praks.
Švedska krajinska arhitektka, dr. Meike Schalk, je spregovorila o intervencijah za oživitev zapuščenih dvorišč in o projeku Kafič v Leipzigu. Projekt prenove kavarne v umetnostni galeriji v tem nemškem mestu s pomočjo lokalnih prebivalcev je sicer zares interesantna zgodba. Malo manj intrigantno pa postane nizanje najbolj podrobnih korakov projekta in samega dejstva, da se sedaj arhitekti sprašujejo, zakaj razglednice niso najboljši komunikacijski kanal za nagovor segregiranih družbenih skupin.
Prava zvezda aktivističnih in participatornih arhitekturnih praks, skupina Raumlabor (raumlabor), je bila stisnjena prav na konec torkovega programa. Skupina iz Berlina je s prikazom izbora desetletnega pionirskega poseganja v prostor s kreativnimi ekspertizami dala pravi žmoht srečanju v Mestnem muzeju. Ko je Marcus Bader začel nizati primer mesta Halle-Neustadt, se je prepolovljena publika pričela hitro prebujati.
Mesto Halle-Neustadt (hale nojštadts) 100.000 prebivalci je v novo tisočletje vstopilo z viškom 8.000-ih stanovanj, saj so meščani po zlomu kemijske industrije hitro pakirali kovčke in se selili v mesta lepše prihodnosti. Namesto nepremišljenih rušitev večjih stanovanjskih stavb, ki so se umeščale v 40-letno modernistično tkivo spalnega naselja, je skupina Raumlabor ponudila matrico. Prenehala je gledati na diagrame na kartah in šla raziskovat mesto z vidika ulice. V matrico pa je vrisala profile mesta iz zornega kota njegovih uporabnikov.
V en del matrice je Raumlabor posegel z zamislijo Hotela NeuStadt. Na skoraj opuščeni železniški postaji so vzpostavili svoje pisarne, v nasproti stoječem mastodontu stanovanjske stavbe pa uredili hotel za izvedbo gledališkega festivala. Pravzaprav so hotel postavili najstniki. Ti so dobili priložnost, da v svoji lastni režiji prelevijo propadajoče sobe bivšega študentskega doma v ambient čarobnega hotela. Projekt je postal pravi primer dobre prakse: stavba je zaživela, vsaka soba je postala dekoratorsko presenečenje, v spalno naselje se je skupaj z gostujočim gledališkim festivalom vrnilo življenje.
Ta intervencija je bil za Raumlabor prva v seriji reanimacije zapuščenih javnih in zasebnih prostorov. Z interdisciplinarno ekipo sodelavcev so v svet posegali z mobilnimi napihljivimi skulpturami, spreminjamem metro postaj v operne hiše, delavnicami izgradnje podmornic in drugimi povsem urbano zaznamovanimi zgodbami.
In s tem naj bo dovolj besed o participatorni arhitekturi, ki prostor predaja v upravljanje njegovemu uporabniku in ne slavi več arhitekta kot univerzalnega modreca. Vsekakor gre za temo, ki dobiva vedno več pisnega in galerijskega prostora. Prav tovrstni arhitekturi je bil posvečen zadnji arhitekturni bienale v Benetkah, ki je jeseni potekal pod naslovom People meet in architecture. Ob Remu Koolhaasu, ki je na letošnji ediciji bieanala prejel prestižnega Zlatega leva, so Nemčijo zastopali prav člani skupine Raumlabor.
Delo te skupine nas med drugim uči, da je za vključujočo arhitekturo v prvi vrsti odgovoren arhitekt. Ta mora sprevideti, da v tako specializiranem svetu obstajajo profili poklicev, ki jih sam ne obvlada. Ko arhitekt preneha biti sociolog, komunikator, filozof, moderator, ekonomist in organizator ter sprevidi, da je možno delati tudi v interdisciplinarni skupini sodelavcev, se arhitektura vključevanja lahko šele začne. Torkovo srečanje KUDa Obrat je bilo eno od začetnih korakov v tej smeri.
Med prostori alternative se je smukala Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >>