Dejstvo, da smo trenutno sredi filmske renesanse, kakršne svet ni poznal že od zrelega obdobja novega vala naprej, stoji. In kot je značilno za obdobja poleta v umetnosti, se poskuša forma osvoboditi narative ter za svoje potrebe razviti jezik onkraj opisa in dogovora. Taka sublimnost oblike seveda še vedno terja smernice za občinstvo, če ustvarjalec noče voljan v geto eksperimentalnega filma. Odveč je reči, da so točke gledalske identifikacije omejene, saj smo ljudje vendar ujeti v življenjske prakse. Nič osebnega je tako film o približevanju, pravijo, o izgradnji odnosa iz individualističnega odpora in pustote drugosti vse do intimnosti. Poglejmo, zakaj je glede vsebine sploh potreben avtorski komentar.
Nič osebnega je igra za dva junaka, vzhajajočo zvezdo nizozemskega filma Lotte Verbeek in veterana podpornih vlog britansko-ameriškega filma Stephena Rea. V nasprotju s tradicijo medosebne intimne drame od Zadnjega tanga v Parizu preko Ai no corrida vse do Intimnosti, tukaj nismo priča eksplozivnemu prvinskemu parjenju brez navezanih niti, tekom katerega bi užitek postopoma prepuščal oder metaforični bolečini. Neodvisni film je vpil lekcije naturalizma, zato strast odstopi mesto nezaupanju, sadizem, previdnosti in bližina oddaljenosti.
Prva asociacija pade prav na evropski novi val – zgodba z lastnim pojasnjevanjem ne izgublja besed, marveč se zaljubljeno vrti okoli junakinje, ki je amazonka, izjemna oseba, tako izjemna, da njen obraz postane režiserkina paleta. A to je le nekakšen motto, začetni motiv, saj Nič osebnega najde odrešitev prav v razbitju junaške pripovedi individualizma.
Film je razdeljen v nedoločujoča poglavja, ki odsevajo nekakšen cikel oddaljevanja in približevanja, začenši s smrtjo nečesa, kar zgodba potlači. Na izhodišču je sovražnost junakinje napram svetu presenetljiva v svoji pristnosti, saj prepričljivo napada kompromise življenja srednjega sloja. Beg junakinje iz svetlega nizozemskega mesta v irsko puščavo nas pusti razorožene in začudene nad brezupnostjo zgodbe. A v puščavi se odkrije pogozden polotoček, kjer biva on, ki ga ne moremo umestiti. Tako vemo, da je rešitev možna, a, saj veste kako to gre, za kakšno ceno?
Veliko pozornosti pade na sceno, na okolje, ki v nasprotju z mainstreamovskimi dramami tu ni vir transformacije, ponovnega odkritja sposobnosti za čudenje in kar je še teh otročarij. Ne, narava je sovražna v svoji lepoti, brezumna v svojih neizmernih dimenzijah, nezmožna dati obliko protislovni človeški potrebi po samoti in smislu. Smisel gre iskati v človeški družbi, ki prav tako ne poteka po smiselnem vzorcu, saj je bližina vendar nerazumska, a edina izpolnjujoča. Sliši se, kot da bi komentarji Wernerja Herzoga o izkušnji oziroma nalogi snemanja v amazonskem pragozdu meso postali, a z dodano vednostjo o bivanju in brez mitagogije. To je tudi resnica.
Filmu Nič osebnega je uspel poskus komuniciranja protislovnosti čustvenega gonila tako vsakdanje izkušnje, kot tudi izjemnosti začetka razmerja in to brez zatekanja k ustaljenim pripovednim oblikam. Zato ima gledalec nemara občutek, da je videl nekaj novega, nekaj pristnega in nezemeljskega. Otresanje pripovednih okvirjev in posredovanje resničnosti tistih nekaj instanc človeškega izkustva je cilj vitalne umetnosti. Ko tej uspe, nikoli ne mislimo, da smo gledali opis samo še enega čustva, prav tako kot lastnih intimnih razmerij nismo zmožni gledati v luči banalnosti, rutinskosti.
Ne dvomim, da bo Nič osebnega, zaenkrat nagrajen v Locarnu in z zlatim teletom Nizozemskega filmskega festivala, postal kulten film, ki bo z leti rastel v očeh svetovnih občinstev. Pozivam vas k ogledu, če ste privrženec oziroma privrženka mejnih izkušenj na platnu, torej neodvisnega filma, obenem pa ne morem prikriti svojega navdušenja nad novico, da je najskrajnejša filmska izkušnja tega leta prav intimna drama, to je, preprosto čustvo.
Ves solzen je bil Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>