JAZZANOVA, 21. 1. 2011; Kino Šiška, Ljubljana

* Nastop berlinskega kolektiva Jazzanova je bil prav gotovo nekaj, kar se je v Ljubljani željno pričakovalo že nekaj časa. Doslej smo bili namreč deležni le tega, kar je treba poznavalsko opredeliti kot "Jazzanova deejays". Jazzanova so, kot je videti, v srcih domačih ljubiteljev lažjekategoriziranih, pogojno tudi "alter"-muzik prisotni že vrsto let. Lahko bi rekli tudi, da so na nek način "popularni", čeprav je ta popularnost omejenega obsega, saj so izven kroga ljudi, ki je bil verjetno v petek v dobršni meri prisoten v Kinu Šiška, popolnoma neznani.

Popularnosti Berlinčanov se ne gre čuditi, kar je v vseh točkah potrdil in podkrepil tudi petkov koncert. Ne glede na žanrske oznake, s katerimi jih lahko etiketiramo - najsi bo to nu-jazz, chill-out ali kaj tretjega - je na prvem mestu pomembno to, da Jazzanova na vseh svojih delovnih frontah - od famoznih remiksov in vse do živega orkestra, ki smo ga tokrat doživeli - ustvarjajo eklektično, pitno in predvsem zelo nekonfliktno pop-muziko. Verjetno ravno zaradi tega lahkotno komunicirajo s svojim občinstvom v nekem precej univerzalnem, svetovljanskem glasbenem jeziku. Glasbo gradijo na elementih funky in latino-ritmov (ki vžgejo vedno in povsod - ni tako?), harmonijah opazno jazzovske provenience (kar pop-muzikam obvezno da specifičen, a vendarle lahko prebavljiv "intelektualni" štih - ni tako?), vse pa je še dodatno obogateno z implementacijo elementov dinamike in strukture klubskih muzik. Zelo opazno je, da pa v svojem performansu Jazzanova ničesar iz svojih glasbenih korenin ne problematizirajo, pa tudi preizprašujejo ne. Morda v tem mojem poizkusu analize in definicije stvari delujejo sila preproste, toda vse skupaj vseeno ni tako enostavno. Poglejmo, zakaj.

Res je, da sem se ob poglabljanju v analizo elementov, ki tvorijo privlačno nujazzovsko glasbeno celoto Jazzanove, znašla pred spoznanjem, da v njih nisem našla prav nič posebnega, izstopajočega, revolucionarno novega. Po drugi strani pa Jazzanova kot celota in znotraj teritorijev, ki jih kartirajo s svojo glasbo, funkcionirajo skorajda na nivoju perfekcije. Ravno v tem lahko poiščemo krasen dokaz za misel, da je možno s celoto vendarle ustvariti večjo vrednost, kot bi jo dobili zgolj s seštevanjem posameznih zvočno-gradbenih elementov, ki sami zase, v tem konkretnem glasbenem primeru, prav nič ne izstopajo. Jazzanova so "najs". Lahko se oklepajo klišejev in tudi dinamiko koncerta lahko gradijo na predvidljivih premisah, kjer ponudijo malo ležernega jazzovskega intra, nato dvignejo tempo in kratek time-out ponudijo le z redko posejanimi baladami, največje hite pa, seveda, pustijo za finale. In vendarle je treba priznati, da so bili v tem, kar so pokazali, skrajno očarljivi in preprosto odlični. In v tej privlačni celoti ostajajo detajli potem čisto nepomembni, kot tudi to, da besedila skladb na 101 način prežvekujejo že milijonkrat slišane ljubezenske teme.
***

Jazzanova so se na petkovem špilu izkazali kot uigran osmerec, ki suvereno in brez vidnih kiksov preigrava glasbo po vnaprej določenem planu in ki uživa v tem, kar dela. Vendar ta uživancija ne bi bila popolna, če ji svoje ne bi dodal še Paul Randolph, pevec in basist doma iz Detroita, ki je z Jazzanovo sodeloval na njihovem zadnjem albumu "Of All the Things" in ki je, pravzaprav, lider celotnega odrskega šova. Medtem ko je ostala sedmerica delovala ležerno, domače, kot bi jih pred nekaj minutami nekdo potegnil dol s kavča, je bil Randolph spedenan in seksi. Znal je ustvarjati ozračje tako z nagovori publiki, kot s svojim vabljivim poplesavanjem. Gotovo pa je najbolj očarljiv trenutek te komunikacije z občinstvom nastal tekom prvega dodatka, ko je Randolph na oder zvabil nekaj plesalcev in plesalk iz prve vrste, kar je potem rezultiralo dobesedno v pretakanju publike tja gor na oder, kjer se je potem igralo, plesalo in uživalo. Luštno do konca.

Petkov nastop Jazzanove in Paula Randolpha v Kinu Šiška sem recenzirala Katarina Višnar.