Nekateri pravijo, da je propulzivno notorični 'Srbski film' Srdjana Spasojevića izjemno težko recenzirati. Kar je res. Ne zato, ker bi bili njegova forma ali vsebina tako abstraktni, da bi mejili na nekakšno ezoterično art-eksperimentalnost, ne ne … prej obratno. Ultra-brutalni, moreči verizem, ki ga Srbski film vrši nad gledalcem, preprosto ne more ostati brez čustvene reakcije, hkrati pa je film z omenjeno mimetičnostjo svojega jezika pojmovno široko dostopen.
Rezultat so kakopak burni odzivi, ki se polarizirajo v dve diametralno nasprotni poziciji: prva, ki palec neusmiljeno tišči dol, k tlom, film na prvo žogo z gnusom odpravlja kot domnevno ceneno izkoriščanje niza »šok terapij«, med katerimi sta prizora posilstva in incesta še najblažja. Konkretneje – Srbski film naj bi bil film, ki, zavoljo larpurlartizma svojega fukaškega nasilja in dolgočasne želje po razvpitosti, čisto gledalčevo dušo aficira z zvrhanim kontejnerjem skrajnih vsebin. To naj bi počel neusmiljeno, neokusno in do skrajnih meja.
Alternativa standardni reakciji, katere najpogostejši branilec pred neizpodbitnim valom škodljivih filmskih »aktov« je kakih ducat brzinsko sproženih, pravičniških obrambnih mehanizmov, pa zavzema drugačno
stališče. Po njej je osrednji protagonist filma, ostareli in zmahani srbski pornozvezdnik Miloš, ki v sled usihajočih financ pristane na snemanje porniča, brez da bi vnaprej poznal njegov scenarij, je tipičen sodobni Srb. Ali Amerikanec. Ali Slovenec. Se pravi človek, ki nima pojma kako, predvsem pa zakaj mu življenje usmerjajo drugi, torej tisti brezimneži tam gori, pripadniki nevidne nomenklature, ki z navideznim konsenzom kraljuje na nedostopnih vršacih. Kraljuje tako, da posiljuje. In manipulira. In ubija. In ejakulira po obrazih vseh, ki si jih lasti. Zakaj? Ker lahko.
In za to pri Srbskem filmu pravzaprav gre.
Kajti Srdjan Spasojević legitimnost brezštevilnim svinjarijam v svojem prvencu podeljuje prav preko načrtne in jasne subverzivnosti, ki v Srbskem filmu namesto z nežnimi tresljaji, svoje gledalstvo raje budi z natančno merjenimi, podpasnimi »šakami«. Kar mu, resnično dobro, tudi uspeva. Kdor si torej drzne pogledati onkraj nad-jazovskih reakcij lastne psihološke zadrgnjenosti, bo v njem našel precej neposredno alegorijo razmerja med oblastjo in njenimi podaniki v tranzicijskih državah. S tem bi moral Srbski film plodna tla za svoja semena brez težav najti tudi v rodni grudi. In komur sporočilnosti Srbskega filma ni mar, ta si je tudi ne zasluži.
Bo pa v njegovi brutalni estetiki prav gotovo našel kaj, kar bo lahko občudoval in s čimer se mu bo Srbski film zdel kot horror pred svojim časom, kot horror, ki votla, generična sranja a la Žaga postavlja tja kamor spadajo – v črno luknjo filmskega spomina.Ob tem še beseda pohvale domači distribuciji. Glede na to, da si je film v Srbiji spričo eksplicitnih prizorov za kratek čas prislužil celo kazensko ovadbo ter da so morali drugod po Zahodu inscenirati kvazi-privatne projekcije, da so si ga lahko ogledali, so naši kinematografi tokrat pokazali mošnjo zavidljive veličine. Škoda je edino to, da njegovega naslova niso prevedli v - Slovenski film.
Iz zmrcvarjenega penisa je za vas krvavel Matjaž Juren - Zaza
Komentarji
komentiraj >>