Petek, 28. 1. 2011
Igor Bijuklič
Pri založbi Krt, kjer je knjiga še vedno orožje, je nedavno tega izšla po debelosti knjižica z naslovom »Hladne intimnosti« ali v podnaslovu »Oblikovanje čustvenega kapitalizma«. Slednja opredelitev je za odtenek oprijemljivejša in nadvse mikavna glede na težave našega časa. Poleg tega priča o smeri naporov Eve Illouz, izraelske avtorice, po izobrazbi in stroki sociologinje na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu.
Po številu izdanih knjig v zadnjem desetletju, ki se neposredno ukvarjajo s samo substanco tega nesrečnega kapitalizma, lahko sklepamo, da imamo z razumevanjem njega samega precejšnje težave. Težave pa niso le v tem, da gre očitno nekaj k vragu, ampak tudi v tem, da imamo občutek, da ta nesrečni kapitalizem mutira hitreje, kot smo ga zmožni premisliti.
Kljub trdovratnim mutacijam pa vseeno čudežno soglašamo, da kapitalizem le ostaja substanca naše realnosti, le z vedno novimi pridevniki. Enkrat je turbokapitalizem, potem kapitalizem šoka, lahko je »post« ali »retro«, lahko ima tudi človeški obraz, lahko ga pa tudi nima, lahko je totalitaren ali liberalen in tako naprej. V tokratnem primeru imamo opravka s čustvenim kapitalizmom, do katerega je avtorica skušala priti po poti zdaj že problematičnega vprašanja, in sicer »Kaj je to?«. Pred kakršnim koli odgovorom pa to vprašanje že a priori vzpostavlja, da tisto »Kaj« že obstaja, treba je le ugotoviti, kakšne oblike, barve ali okusa je.
Hladne intimnosti so poizkus, po vzoru Adornove kritične teorije kulture, postaviti alternativo pojmovanju racionalnosti kot osrednjega gibala kapitalističnih družb. Osrednja teza predpostavlja, da je moč razvoja kapitalizma v zadnjem stoletju pojasnjevati vzporedno z oblikovanjem specializirane čustvene kulture. Razvijanje teze poteka v treh korakih in sledi historični naraciji, ki ima lokacijsko težišče predvsem na prostoru ZDA. Začne se seveda kje drugje kot pri Freudu in emancipaciji seksualnosti, ki tako postane sestavni del modernega imaginarija.
Ko toga psihiatrična meja med normalnim in patološkim postane bolj zabrisana, se sebstvo pojavi kot odprt, nikoli dokončan projekt, na katerem je moč trdno delati. Freudova revolucija je nemara v tem, da na dan privleče neprijetno domnevo, in sicer, da nihče ni dokončno sam pri sebi doma. Poglavitni zasuk tega prvega koraka pa sestoji iz ugotovitve, da je prišlo do lokacijskega premika čustev iz zasebne v javno sfero. To povzroči, da postane zasebni »jaz« javno uprizarjan in vprežen v diskurze javnega značaja, kot recimo ekonomske ali politične.
Drugi korak sledi prvemu, ko nakaže, da psihologija in z njo deloma vsaj še psihoanaliza, kar avtorica bolj ali manj izpusti, postaneta aplikativni tehniki upravljanja z obnašanjem. S psihologizmi se lotevata napovedljivosti človeških množic, ki so vedno manj vpeti kot državljani in vse bolj kot ljudje organizaciji. Z razvojem managementa postane ključno ravno upravljanje s človeškimi viri in resursi. V neki drugi konstelaciji je bilo izrečeno, da je »človek naše največje bogastvo«. Nehote je ta stavek prestopil svoje izvorne ideološke okvirje in postal ključno vodilo družbenega (samo)revolucioniranja tako na Zahodu kot Vzhodu, ki vztraja tudi brez ideologij še danes.
Ker je ta novi tip bogastva iz mnogo bolj nepredvidljive snovi kot nafta ali premog, je potrebno najti zakonitosti njegovega obnašanja kot pri napovedovanju vremena. Enega vrhunskih izdelkov s strani psihologije je za ta namen ustvaril Abraham Maslow s hierarhično piramido človeških želja. V špici tiči samorealizacija, ki pa ima točno določen predznak. Propad študentskih gibanj, predvsem v ZDA, je moč razumeti ravno kot posledico treninga sebstva v smeri samorealizacije, ki ni peljalo nikamor drugam kot v new age in japijevstvo.
V tretjem in obenem najbolj zadetem koraku se loti sodobnih komunikacijskih tehnik, predvsem dominacije interneta in njegove redefinicije čustvovanja, s katerim je ena bolj intimnih človekovih lastnosti pridobila ultimativno možnost poblagovljenja in tržne izbire. Čustvovanje brez čustev, seks brez akta in tako naprej je poglavitna lastnost bivanja v tem sodobnem mediju.
Avtorica zanimivo postavi sodobne internetne odnose kot nadaljevanje kartezijanske delitve na cogito in telo, pri čemer je ravno slednje tisto, kar v neposredni obliki dokončno izpade. V breztelesnem internetu tako blodijo nekakšni duhovi in slavijo svojo zmago predvsem z vizualnim manipuliranjem slikovnih ostankov svojih teles. Če na tem mestu dodamo, pa je internet v svojem patološkem ekscesu nadaljevanje že starega krščanskega nelagodja glede profanosti telesa in sveta po katerem se to potika in premika.
V nastavkih zelo ploden in všečen poizkus, ki meri na dokazovanje preobrata v gospodovalnih tehnikah, ima v več pogledih zelo kratko sapo. Ko se potikamo skozi tekst nam denimo ostaja odprto vprašanje vrhovnega čustva, in sicer ljubezni, za katero lahko rečemo, da je obenem tudi vrhunska mašinerija gospostva vsaj že od krščanstva dalje. V kolikor se lotevamo ključnih problemov sodobnih družb, kot je denimo izginotje meje med javnim in privatnim, in s tem vdora zasebnih demonov v javnost in obratno je premalo začeti pri Freudu. Zgodba je starejša za vsaj dve tisočletji.
Morda je težava v sami strokovnosti družboslovja in njenem osrednjem teoremu, da je družba neka nevtralna znanstvena kategorija, ki se ahistorično pojavlja kjerkoli v človeški zgodovini, z nešteto pridevniki kot v primeru kapitalizma. Družba ni nič nevtralnega, ampak zelo specifična oblika predpolitične tvorbe in vse bolj anonimne oblike gospostva, ki na zemlji ni od vekomaj. Ravno družba in družbenost je tista oblika vladavine nikogar, ki ji je v napoto meja med javnim in zasebnim. O oblikovanju nečesa takega kot čustveni kapitalizem je moč govoriti samo, če to nevralgično točko družboslovja dobesedno odmislimo in vržemo na smetišče neznanstvenega blebetanja.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>