FATHER MURPHY, NINA BULATOVIX, 11. 2. 2011; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana

* Mesto Metelkova, Menza pri koritu v petek ob 10-ih zvečer, je bil pravi naslov za marsikoga, ki mu petkov večer predstavlja posvečeni trenutek izstopa iz sveta obveznosti, prisilnih drž, skrivljenih hrbtenic, skravžljanih živcev ter preostalih banalnosti, ki se ponujajo z delovnim tednom. V tem duhu, petdnevnega nabiranja točk v kategorijah naveličanosti in polnih kurcev, se nas je kar nekaj zbralo v Menzinem zavetju, ki je s svojo ponudbo obetala regeneracijo duha v maniri spodbujanja k ekstrovertiranosti naših uklenjenih, pogojenih osebnosti iz situacij vsakdana.

Medtem ko je ene pritegnil sam Menzin meni, pa je druge, glede na današnje razmere, verjetno prepričala spodobna cena - pač glede na današnje razmere, da so se za protivrednost 5-ih evrov pustili ožigosati in s tem dobili prepustnico do korita, ki je za aperitiv ponujalo eno in edino Nino Bulatovix, zadolženo za ogrevanje občinstva pred nastopom zasedbe Father Murphy. Če je prvi trio zanimiv že zaradi sestave - gre pač za tri 'multiband-ing tipe', ki svoje spretnosti udejanjajo v bandih, kot so Coma Stereo, We Can't Sleep At Night, Vojtiva 8, Vortex Magnolia, in še v katerem, pa znajo slednji pritegniti pozornost in hvalo mračnjaško tuhtavega Michaela Gire, nabritih Deerhoof, postpunkerjev Xiu Xiu, verjetno še koga ...

Kakorkoli že, ob čakanju na začetek koncertnega dogajanja je bila pozornost razpršenih obiskovalcev v gostoljubnem ambientu Menze znenada preusmerjena proti odru. Na svoji poziciji je bila ritem sekcija Nina Bulatovix tria, medtem ko je mesto za mikrofonom zasedal pesnik in prireditelj Mladih rim, Dejan Koban. Njegova brezbrižno brana interpretacija metonimičnega komada z motivom značaja države, zgrajenega iz nravi neke cipaste Doroteje, je zaorala v razgiban teren sledečega nastopa troedine postave Nine Bulatovix.

Nonšalantni pristop Nine Bulatovix je poskrbel za razposajeno veseljačenje na izvajana čudaštva, umerjeno vpeta v kanjonsko izraznost bobna in basa. Sicer postcorovsko disciplinirana ritmična baza, omehčana s plesnim groove-om ter anksiozno-konfrontacijskim vokalnim dialogom bobnarja in pevca, je bila kot nalašč za burkaško izživljanje občinstva. Energetično instrumentalno stopnjevanje v navezi z vokalnimi provokacijami Gregorja Kosija, vživetega v vlogo nergavega šepetalca občinstvu, je zbrani publiki ponujalo intenziven rafting po brzicah bobna, basa ter vokalnega sproščanja napetosti in frustracij. Skratka navihan, ponorel uvod k osrednji točki petkovega večera, ki ga je znova zaključil nekoliko bolj artikuliran prispevek Dejana Kobana.

Po krajšem premoru se je na odru trikotniško postrojila trojica Italijanov, ki so že s tem upravičili manj prepustno ozračje za norčavost. Zasedba Father Murphy, v sestavi bobna, kitare, klaviatur in treh vokalov, je tako že na prvi pogled odražala več strogosti in umerjenosti. Izrazen vokal kitarista je ob matematično odmerjenih kompleksnih ritmih bobna in tolkal publiko sicer umiril, jo prestavil v stanje nekakšne biblične zamaknjenosti, v kateri se predaja glasu vpijočega v puščavi. Prišel je trenutek za presek, za sestop v mašni ambient puščavskega punka.

Angažiranost je zadobila nove razsežnosti. Predhodno razgretost razvratne Nine Bulatovix je nasledilo poduhovljeno izgrajevanje pridige. Če se je prej opijanjalo s pirom, je bilo z Father Murphy-jem skoraj potrebno poseči po kakšni žganici. Intenziven sporočilno glasbeni pristop vzdrževalnih ritmov, ki so v nastop vnašali podrejanje predpisom, je odražal ekscelentnost kakšnih washingtonskih Fugazi-jev. Prožnost ogljišč Nine Bulatovix se je z zasedbo Father Murphy izničila. Trojica je tvorila trdno bazo enakokrakega trikotnika z vrhom pri bobnih, s katerim se je odražala vpetost v zastavljen brezkompromisni kompleks instrumentalno-vokalne izvedbe.

Skratka Menzina ponudba je ta petek predstavljala ravno pravšnjo mero izživljanja, začinjenega s kontemplacijo, ki svobodo vikenda utrga apatiji in brezdušju.

Pripravila Martina Dervarič