Najprej ne smemo pozabiti, kje živimo. Razprava o novem filmu Janeza Mikija Burgerja obvezno sega onkraj ocenjevanja izdelka, ki ga lahko vidimo na platnu. Neizogibno je, da se govori o krvavo priborjeni distribuciji v tujini, trinoštvu Filmskega sklada, preobilju režiserjevih idej v nasprotju z osiromašeno resničnostjo in kar je še teh zgodb o težkem življenju umetnika pod mecenatom.
Circus fantasticus v vsej svoji predrznosti je proizvod teh bojev, v katere se vzvratno vključuje tudi kritiško mnenje. To mora zasesti stališče glede upravičenosti ambicij domačih avtorjev, ki zagrenjeni in raztepeni po Evropi stremijo k preseganju ponujenih sredstev in projektov. Zato ni nič čudnega, da je bil odziv na Cirkus fantasticus ZA s Štefančičeve strani ter lovorike na trinajstem festivalu slovenskega filma.
Ovacije so glede na doseg domače produkcije tudi zaslužene. A ko se prah poleže in se ustvari konsenz o pomembnosti posameznih projektov za slovenska občinstva, lahko kritika zdrkne na drobnjakarski nivo ljubljanskih alternativnih radijskih postaj. Kar torej zanima nas, ljudi čistega srca, ki nevpleteno spremljamo Radio Študent, je vmeščanje filma v naše lastne predstave o umetniški vrednosti, namembnosti in sproščenosti.
Circus fantasticus je film o praljudeh. Liki postopajo po prvinski pokrajini in izvajajo drobne geste solidarnosti in raziskovanja. Druga skupina likov, jedrna družina, trpi za nesmiselnostjo abstrahirane vojne. Ti dve skupini brez besed in razloga udarita ena ob drugo, se sporazumeta v nemem sožitju in nazadnje oditeta vsaka svojo pot po opravljenih obredih življenja in smrti, s čimer so rane zaceljene in ravnotežje povrnjeno.
Korak filma ni prepočasen za gledalca, vajenega avtorskega filma in dogajanje je lahko razumljivo, prepreženo z okusnimi glasbenimi točkami, cirkuškimi rutinami in občasnim panoramskim posnetkom. A film nima združujoče osrednje ideje, ki bi okusne posnetke, gage in dramo spremenila v film.
S stilskega vidika se v filmu združujeta naturalistična patetika in nadrealistična poetika, pri čemur prvo služi kot odskočna deska v drugo, kar samo potrjuje dolg Feliniju. A v celoti vzeto se mi film zdi kot vrsta bohemskih fantazij z nepristnim vzdušjem, kar je morda krivda slabe koordinacije skupinskih prizorov, tako v medsebojnem, kot v zaporednem usklajevanju gibov igralcev, kar ustvari občutek okostenelosti, zrežiranosti.
Težave ima tudi nagrajeni scenarij, ki svojo muhavost vzame kot izgovor za kopičenje izhodiščno šokantnih situacij, ki jih zapleta hkratna želja po podajanju zgodbe in epizodičnosti. Končni učinek je film, ki se razteza v širino, ne pa tudi v globino. Circus fantasticus obstaja na moči svojih podob, ki pa trpijo za estetskim neskladjem med posameznimi epizodami in pretirano nasičenostjo senzacionalnega dogajanja.
Kaj torej drži film skupaj kljub resnim napakam? Gotovo ima levji delež pri tem mednarodna igralska zasedba, v kateri blestita klovna Ravim Sultanov in Daniel Rovai ter cirkuški direktor Rene Bazinet, pravzaprav pa je brez šibkega člena. Nosilcu filma Leonu Lučevu ne gre zameriti, da igra lik, ki izžareva vse značilnosti glavne moške vloge v slovenskem naturalističnem filmu, kar sicer opravi nekoliko slabše od Petra Musevskega. A v tej filmski ekshibiciji največ veljajo tuji elementi, torej cirkuška ekipa.
Vsi pomisleki, tudi tisti o slabi sinhronizaciji igralcev, odpadejo ob zaključnem prizoru, ki bo ostal v spominu vsakemu gledalcu filma. Ta prizor pod velikim šotorom je primer zmage dobre cinematografije nad grešnim telesom filma s pomankljivostmi. Čudoviti preplet režije, slike, osvetljave, gibanja in celo igre preseže poskuse starih filmskih mojstrov v prikazovanju protislovne cirkuške magije in je pravi tour de force, ki mu v slovenskem filmu ne pomnim para.
Odveč je poudarjati, da se tudi ta prizor ne izteče v nekaj pomenljivega ali vsaj v zadovoljiv zaključek, da film ne doseže ekonomije pomenov neandertalske klasike The Quest for fire in ne lahkotnosti, s katero Guilietta degli spiriti prehaja med tem in onim svetom. Važno je, da smo morda priča počasnem premikanju zmožnosti slovenske ustvarjalne domišljije v fantazmagorično dimenzijo, v naslado v sliki, ki jo v tem prostoru poznajo samo strogo vizualne umetnosti, ki jih pač ne more kaziti banalnost govorjene tragedije. Zdaj, ko je Burger začel z odpravljanjem govora in vzpostavljanjem slikovne govorice, pa je treba še izostriti občutek za prikazano.
Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>