Nedelja, 20. 2. 2011
MarioB
* Pred slabim letom smo v tem terminu gostili razveseljujoč domač prvenec »Pakašnca« nekonvencionalnega dua Bakalina, ki nas je navdušil z na videz preprostimi pesmimi, zaigranimi s harmoniko, in bistroumnimi besedili, ki so v čadrškem narečju popisovala kmečko življenje. Pesmi so nas, čeprav popolnoma avtorske, spominjale na ljudsko izročilo, po drugi strani pa jih je preveval duh sedanjosti tako v zvoku kot idejah.
Da ni šlo le za bežen projekt ter da »salamandrovec« Jani Kutin na vokalu in samouka harmonikarka Renata Lapanja s tem duom mislita še kako resno, sta nas prepričala že na začetku letošnjega leta. Januarja sta namreč v Škofji Loki posnela pesmi za drugi album, ki je praktično takoj zatem tudi izšel. Spet gre za samozaložbo Janija Kutina, album pa si lahko, tako kot njun prvenec, omislite prek založbe Macefizelj, in sicer za ceno, ki si jo sami določite.
Glasba ostaja zvesta postavkam s prvenca: je preprosta, nepretenciozna, širokogrudna in, zakaj pa ne, ljudska v najširšem pomenu besede. A kljub zdaj že svojevrstni prepoznavnosti nas duo Bakalina z drugim albumom preseneča. Preseneča ne le zato, ker je izšel le dobro leto po prvencu, marveč tudi zato, ker sta Kutin in Lapanjeva kljub na videz enakemu konceptu postregla s sveže zvenečo glasbo. Dodaten presežek albuma Buohdidabra, kar je narečna oblika pozdrava »Bog daj dobro«, pa so pretkana, domišljena besedila. Čeprav se v miselnem oziru navezujeta na staro kmečko življenje, sta ob šaljivih tekstih močno zaznamovana tudi z družbenim angažmajem, kakršnega se ne bi sramovali niti kaki hudi punkerji!
Imeniten primer slednjega je komad Banda krawatarska, jezna tirada proti uradnikom, okosteneli evropski in drugi odvečni ter neučinkoviti birokraciji, ki v svojih sinekurah brez občutka za realnost odloča o razpisih, razvoju in subvencijah. Še ena enako močna in družbeno angažirana, a le da tokrat namesto jeze izraža žalost, je sklepna Rdejč ruob. Ta popisuje grozote Soške fronte oziroma vojne nasploh in je lep primer, da se tudi danes lahko napiše protivojno pesem, ki stare in krute resnice pove na svež način.
Tovrsten angažma je novost v primerjavi s prvencem, kjer so prevladovale šaljive pesmi. Tudi teh na drugem albumu ne manjka in Kutinov Jani v zafrkantskih enako vešče obrača jezik in suka misli kot v angažiranih. Še zlasti smo uživali z nasmehom od uhlja do uhlja ob dogodivščinah v pesmi »Diedc u babji kuož«, v kateri se mož čez noč prelevi v lastno ženo, po tej pravljični izkušnji, ko sedaj na lastni koži doživi pogubnost stereotipov, pa naslednji dan, spet kot moški, zna ceniti in znova ljubiti svojo ženo. V drugo smer se zasuka nadvse zabavna »Čča, žena, baba n grdaba«, v kateri nas pripovedalec svari pred nevarnostmi poroke.
Tem šaljivim pesmim se v občutku ljudskosti pridružuje še nekaj viž, ki slavijo preprosto kmečko življenje, kot sta »Sirar« in »Ni minila še stuo liet«. Tako šaljive kot angažirane pa krasijo izredna zapomnljivost melodij, dodelana pripovedna struktura in odlična besedila. Ta so dosti daljša kot na prvencu, posledično pa je tudi večina skladb daljših, a člana Bakaline z ubrano in neposredno podajo poskrbita, da pozorno prisluhnemo in podoživljamo bistroumna besedila, tudi ko se ta malone približujejo epskim širjavam.
Zaradi omenjenih posebnosti nove muzike dua Bakalina je album Buohdidabra ne le logično nadaljevanje prvenca, marveč njegova odločna in odlična nadgradnja. Čeprav je celoten album kratek, saj traja dobre pol ure, se v pesmih zgodi toliko raznolikih prigod v tako različnih razpoloženjih, da gre kljub kratkosti za celostno in celovito delo. Pesmi nas prevzamejo bodisi zaradi spevnosti bodisi zaradi presunljivih in bizarnih štorij. Da jim prisluhnemo bolj od blizu, pa nas »prisili« tudi hvalevredna odločitev, da se vztraja pri čadrškem narečju, kar je kamenček več v sesuvanju starokopitne ideje o »čisti« ali v našem primeru pravilni ali pravšnji »slovenski« glasbi in besedi ...
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>