“Via Negativa odpira polje, zaradi katerega pri nas gledališče ne bo več enako, kot je bilo do zdaj,” zapiše Rok Vevar. Ali njen vpliv res presega kozmetične performativne vrivke, ki so postali modna muha klasičnega gledališča pri nas? Pa vendar, rečeno z Žižkom: dogodek postane Dogodek šele ob svoji ponovitvi. Analogno, k učinku neke prakse močno pripomore diskurz o njej. Poglobljena monografska analiza projekta, kakršno ponuja Maskin zbornik Ne, Via Negativa, je tako nadvse dobrodošla.
Zbornik po svoji polifonični strukturi ustreza formalni metodi Via Negative, ki sama vključuje avtorefleksijo, kritične odzive in odziv publike. To je najbolj očitno v osrednjem intervjuju, ki razpira vprašanja o metodah dela kolektiva in odnosih do gledalca, etiki in politiki performativne ekonomije. Vprašanjem, ki so jih na poziv poslali različni teoretiki, sledi pogovor ustvarjalcev z urednikom, ki se na ta vprašanja ohlapno nanaša.
Intervju je umeščen med segment o primarni produkciji in recepciji s fotografijami, scenariji in kritiškimi odzivi ter zaključne poglobljene teoretske analize. »Performativne raziskave gledališča« Via Negative na videz nasprotna medija soočajo z radikalnim trkom njunih mej in nasprotij. S tem pa nakažejo temeljno performativnost gledališča in temeljno teatralnost performansa.
Performerji so obenem avtorji in objekti svoje raziskave. Na videz avtobiografski material je na eksplicitno teatralni način neposrednega nagovora občinstva izpostavljen kot fiktivna strategija samouprizarjanja. Fiktivnost podčrtajo tudi zamenjave vlog med performerji. Kot je dejala Katarina Stegnar: »najbolj moram igrati, ko igram sebe.«
Performans ima retorično obliko priznanja, zato ni naključje, da si je projekt za temo izbral sedem smrtnih grehov. Prav ta praksa priznanja, brezsramnega razgaljanja intimnosti, ki so jo vzpostavile performativne prakse in uporniška gibanja v 60., je postala temeljni modus subjektivacije v času poznega kapitalizma, kot zapiše Bojana Kunst. Pomislimo samo na popularne TV-showe ali objavljanja lastnih zasebnih podatkov v spletnih socialnih omrežjih.
Prav priznavajoči performer pa je paradigma postfordističnega absolutno svobodnega in radikalno nemočnega subjekta. Ta je ujet med zatiranje lastnih nagnjenj h grešnosti in oblikovanje mehanizmov popuščanja. Performansi Via Negative imajo prav to strukturo rigidne zapovedi popuščanja ekscesnemu užitku.
Izhodiščna točka leta 2002 je bila galerijska inštalacija performansov Jeza, ki je začela raziskavo odnosa do gledalcev. Ti s svobodnim gibanjem sami montirajo dramaturgijo ogleda prizorov. Naslednji odvod raziskave Še s strukturo interaktivnega TV-šova, kjer gledalci z izborom hrane izbirajo vrstni red ogleda performansov, tematizira drugi greh: požrešnost, nemožnost izbire v družbi neskončnih možnosti.
Predstava o pohlepu Incasso ponuja tudi dekonstrukcijo mehanizmov trga umetnosti. Katarina Stegnar gledalcu prodaja bankovec, s katerim je ta kupil vstopnico. Pošprican z njeno krvjo je povzdignjen na status umetnine. Kot zapiše Una Bauer – sodobna umetnost je kakor denar – njena vrednost je zgolj konvencionalna, odvisna od eminentih kupcev, ki jih performerka lahko navede.
Predstava o pohoti Bi ne bi pa prav z vključitvijo gledalca postane predstava o gledanju samem, kot piše Barbara Orel. Ko gledalcu omogoča, da našeška performerko ali si pusti animirati penis, razkrije njegovo željo in ga postavi v vlogo Sartrovega voajerja, ki ga je osramotil pogled Drugega.
Predstavam o zavisti Štiri smrti in Ne kot jaz predhodi
Viva verdi, točka paradoksa, do katerega pripelje reductio ad absurdum. Predstava o performerski lenobi na vseh ravneh: kot združitev opere in performansa - banalizacija logike samega projekta -, kot domnevni protest zaradi prav tega predloga - lagodno pranje rok -, ter na ravni posameznih prizorov. Najbolj dosledno pri Katarini Stegnar, ki kljub prepričanju, da so »vse ena navadna jajca«, opiše in izvede logiko brezsramnega žanra performansa, ki ga je vzpostavil projekt.
Annalisa Sacchi temu pripiše še vedno subverzivni učinek šoka in aktivacije gledalca. Nasprotno Nataša Govedić prav v ciničnem odnosu, ki ga do tega žanra zavzamejo performerji, vidi radikalno impotentno gesto. Kljub temu da ne verjamejo več v njegovo ekscesnost, ga ponujajo kot spektakel.
Produktivno ambivalenco pa ohranja Bojana Kunst v svojem spisu O Radikalni potrošnji, ki je bil tudi vključen v eno nadgradenj performansa Katarine Stegnar, na katerega se nanaša. Ta z radikalno potrošnjo človeških afektov in podreditvijo brezsramnemu žanru, ki je v družbi zapovedi užitka postal prevladujoča forma subjektivacije in poganjanja kapitalističnega stroja, nakaže točko izstopa. Podreditev postane produktivna, ko naslavlja potlačeno simbolno dimenzijo in v gledalcu na novo vzbuja sram zaradi podreditve.
Zbujanje sramu kot produktivni iztek »impotentne komunikacije« diagnosticira tudi Blaž Lukan, radikalizira pa ga zadnja predstava Via Negative v tem sklopu – Out. Goli performerji v laježu od gledalcev zahtevajo, da jim mečejo žogico; in gledalci so primorani zavzeti vlogo gospodarjev in izpolniti zahtevo. Kdo je gospodar in kdo suženj? Prav odprtost vprašanj omogoča mučno napetost, ki motivira gledanje. Z Rancierom proti Rancieru: Via Negativa je morda sprevržen primer, kako emancipirati gledalca z njegovo manipulacijo, kako ga zdramiti k avtorefleksiji z aktivno participacijo.
Tudi pričujoči zbornik nas pusti z vejico, ki v naslovu sledi ne-ju; in tudi mi bomo pri dvoumju vztrajali. Upam, da še vedno ne veste, kaj točno je Via Negativa in kakšne odgovore so dobila njena vprašanja ter da se v skupnem iskanju odgovorov srečamo na kakem bodočem odvodu Via Negative kot laboratorijske miši njenih novih raziskav.
Če bi do tedaj vseeno hoteli jasen odgovor na to, kaj in zakaj točno počne Via Negativa, je lahko ta zgolj reduktiven in banalen. Kot je dejala Katarina Stegnar: »lahko pa tudi rečeš, da smo skupina desetih, ki rada kaže kurce in pičke. Zakaj pa ne?! Ravno tako legitimno.« Bojan Jablanovec dodaja: »In ki še ni naredila nobenega porno filma.«
V pričakovanju porno filma se je v paradokse zapletala Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>