Lanske jeseni je Francija izvedla obsežne in skrbno načrtovane rušitve romskih naselij ter deportacije njihovih prebivalcev v države izvora. Ob istem času je kanclerka Merkel razglasila popoln neuspeh nemške multikulturne družbe, v Grčiji pa so napovedali gradnjo zidu na grško-turški meji po vzoru tistega med ZDA in Mehiko, ki naj bi preprečeval dotok novih ilegalnih imigrantov v EU. Očitno ideje človekovih pravic, svobode, enakopravnosti in druge floskule, na katerih temelji predstava sodobne Evrope, nekje na poti h konkretnim praksam izzvenijo. S problemom tujstva in državljanstva se ukvarja tudi teoretičarka kozmopolitstva, Seyla Benhabib, v svoji knjigi Pravice drugih, ki je nedavno izšla v zbirki Temeljna dela.
V knjigi s podnaslovom »Tujci, rezidenti in državljani« skozi obsežno teoretično argumentacijo, podkrepljeno s praktičnimi primeri s področja Evropske Unije, razvije argument s katerim zavrne nacionalno državljanstvo kot pogoj političnega članstva v sistemu moderne države in predlaga postnacionalni koncept kozmopolitske solidarnosti, ki vsa človeška bitja le na podlagi njihove človeškosti umešča v mrežo splošnih pravic. Predlaga torej, da se pravico do državljanstva vključi v režim osnovnih človekovih pravic.
Avtorica izhaja iz naslednjega paradoksa demokratične legitimnosti. Vsak suveren svojo demokratično legitimnost pridobi šele skozi akt samokonstitucije, ki naj bi ustrezal univerzalnim načelom človekovih pravic, za katera v nekem smislu velja, da so obstajala že prej in so starejša od volje suverena. A vendar ravno ta akt samokonstitucije, ki omogoči suverenu, da se naziva z »mi, ljudstvo«, akt samodefinicije, je tisti, ki opredeli državljanske in teritorialne meje. Loči torej »nas«, ki se podvržemo lastnim zakonom, od »njih«, ki ne ustrezajo našim kriterijem in so zato izključeni, čeprav lahko prebivajo celo znotraj našega teritorija. Ob tem se spomnimo 18305 ljudi, ki so bili leta 1992 izbrisani iz registra stalnih prebivalcev in so s tem izgubili vse državljanske pravice.
Problem je torej ta, da so človeku kakršnekoli pravice omogočene šele s priznanjem članstva v politični skupnosti, brez tega pa so mu oziroma ji pogosto kršene tudi osnovne človekove pravice. Tukaj se avtorica najprej opre na Kantovo kozmopolitsko pravo in njegovo idejo univerzalne pravice do hospitalitete, potem pa še na Hannah Arendt ter njeno pojmovanje »pravice do pravic«. Vendar po analizi obeh ugotovi, da tako kakor Kant pusti nerazjasnjen filozofski in politični korak, ki bi od pravice do začasnega bivanja lahko vodil k pravici do članstva, tudi Arendt ne ponudi kakega drugega filozofskega načela, na katerem bi utemeljila »pravico do pravic«. To nemožnost Seyla Benhabib pripiše njunim domnevam o republikanski suverenosti, zaradi katerih sta suverenu pripisovala izključno pravico do izključevalnega teritorialnega nadzora, ki je ni mogoče omejiti.
Teh prepostavk se avtorica loti tako, da podvomi tako v teritorialno kot tudi esencialno enotnost nacionalnega državljanstva. Interakcije med skupnostmi so namreč v človeški zgodovini nekaj trajnega in ne le izjema. Nasprotno pa je ravno režim jasno zamejene teritorialnosti suverene države novejši produkt modernega časa. Poleg tega ne smemo pozabiti, da so bile kolektivne identitete in kulturne solidarnosti pridobljene v dolgotrajnih, obsežnih in grenkih družbenih in političnih spopadih in niso stabilne danosti.
Če jih razumemo kot take, postane jasno, da tujci in drugi ne predstavljajo grožnje stabilnim kulturnim identitetam, ampak nasprotno, nudijo nova razumevanja in plasti fluidnim kolektivnim pomenom. Na aktualnih evropskih primerih, kot je problem nošnje naglavnih rut muslimanskih žensk v javnosti, avtorica nakazuje oblikovanje popolnoma novih kulturnih identitet, ki korenito spreminjajo samorazumevanje sodobne družbe. Spreminja pa se tudi status državljanstva saj imajo rezidenti v evropskih državah vse več pravic, kar ustvarja nove statuse trans oziroma subdržavljanstva.
Avtorica zagovarja prepustne meje in se zavzema za pravice beguncev in iskalcev azila do prvega sprejema, ne spodbija pa pravice demokracij, da urejajo prehod od prvega sprejema k polnemu članstvu. Zanjo je ključno to, da je možnost polnega članstva tujcem vedno na voljo in da so pogoji sprejema jasni ter ne temeljijo na lastnostih, ki so bile ljudem dane ob rojstvu. Pogajanje okoli identitete, članstva in pogojev skupnega bivanja se nato dogaja v okviru procesa, ki ga imenuje demokratične iteracije. Gre za kompleksne procese javnih razprav, posvetovanj in izmenjav, skozi katere si demokratično ljudstvo vedno znova prisvaja in reinterpretira svoja lastna načela in norme, katerim je zavezano.
Diskurz Seyle Benhabib je klasičen akademski diskurz socialne oziroma politične filozofije, ki svojemu kalupu zbeži mogoče le ob analizi konkretnih primerov kotroverzij okoli nošenja naglavnih rut. Kot izpostavi na koncu, se avtorica tudi sama zaveda, da bodo ti razmisleki za nekatere preveč in za druge premalo. Za nas so oboje: preveč terminološko kompliciranega analiziranja klasičnih politično-filozofskih teorij, ki pa je razumljivo, saj daje to razpravi akademsko kredibilnost; in premalo drznejših in globljih konceptualnih razmislekov, ki bi upali prestopiti meje klasične politične teorije in s tem naredili branje bolj privlačno. Seyla Benhabib nam v bistvu pove, da je družba ljudi različnih kulturnih izvorov povsem mogoča, le svoje moči moramo usmeriti v dialog, drug drugemu dati besedo in se civilizirano pogajati o pogojih skupnega bivanja. S tem se seveda lahko le strinjamo.
S centra področja svojega zanimanja je migriral Izidor Barši
Komentarji
komentiraj >>