Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Damjanova soba (2082 bralcev)
Petek, 4. 3. 2011
KatjaŠ



Od drugega marca naprej je na rednem programu Kinadvor v intimi male dvorane na ogled pretresljiv dokumentarni film mlade slovenske režisreke in scenaristke Jasne Krajinovič. Portret našega časa, ki govori o družbeni prezrtosti, ignoranci in determinizmu malega človeka v lastnem okolju, je tiste vrste šok terapija, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu vrača dostojanstvo.

Jasna Krajinovič je svojo filsmko izobrazbo poiskala v Belgiji, kjer je pod mentorstvom bratov Dardenne, ta sta domačemu občinstvu poznana po filmih Otrok in Lornin molk, razvila svoj antropološko dokumetarističen princip, ki je do sedaj ključno zaznamoval njeno avtorsko ustvarjanje. Subtilno podajanje v globine človeške intime definirata tudi njena enourna filma Saja in Mira ter Sestri, s katerimia se je Krajinovičeva po svoje teme vrnila domov na Balkan. Načenjanje balkanskega konfilikta v prejšnjih dveh in portretiranje mladostniškega prestopništva v Damjanovi sobi, pa esencialno povezuje tema neponovljivosti in nepovrnljivosti človeškega življenja.

Damjan je dvajsetletni fant, ki je zadnja štiri leta svojega življenja preživel v zaporu. Breme njegovega zločina je težko človeškega življenja, ki ga ja Damjan vzel v navalu mladostniškega besa, prežetega z notranjo razklanostjo in večletniimi frutarcijami, ki jih je do usodnega trenutka, tako kot večina mladih, bolestno zadrževal v sebi. Ujet za zidovi tesne zaporniške celice se v svojih glasnih mislih stalno vrača na svobodo; v očetovo sobo, ki ga čaka pri razvranih starih starših, ki ju je pustil za seboj.

Kamera spremlja Damjanov rutinski vsakdan v okolju, ki ne obljubja napredka, niti ne poglobljenga razumevanja za njegovo eksitencialno stisko. Cigareta za cigareto ga rešije pred obupom, glasno nabianje težke elketronike pa pred opominjajočimi zvokovi svobode, ki prihajajo izza rešetk. Odštevanje dni do konca zaporništva je jalova tolažba, a edina, ki je pravzaprav fantu ostala. Damjan si je po izpustu obetal drugačno življenje, a spoznaje, da se je spremenil le on, okolica pa je ostala ista, ga odkrito potre.

Presunljiva intenzivnost odkrivanja Damjanovega notranjega sveta je nekaj, kar je avtorci potrebno priznati. Tankočutno se približuje protagonistu, ki v vsej svoji preprostosti in iskrenosti, pred njo razkrije neslutene globine svoje vseživljenjske stiske in obenem postransko priznava, da je tokrat prvič, ko o njej sploh govori. Neverjetna vzajemna intminost, ki jo je z Damjanom vzpostavila avtorica se kaže v sleherni minuti filma, ko sta bližina in relanost tako surovi, da gledleca neposredno soočata Damjanom. Mnogi udarijo s svojo ostrino, a nikaor ne moremo mimo trenutka odkritega in brezkompromisnega pogovoroa z materjo in tistega, ko se kmalu po prihodu domov pred Damojanovim očmi zlomi zdelana babica. Realnost je tukaj tako silovita in neprijetna, da gledalca skoraj bremeni.

Vso dramatičnost in surovost pa avtorica uravana s cikličnimi pobegi v paralelni svet. Stlilistični posegi kratkih in statičnih posnetkov detajlov v črno beli, nas pred vsem hudim za trenutek odmaknejo v drugo dimenzijo istega sveta. Gre za skoraj nepotrebno estetiziranje, ki filmu odvzame kanček ostrine in dokumentarne golote, vsekakor pa filmska forma vseeno deluje suvereno in dovršeno. Avtorica se skozi film umetelno poigrava s simbolizmom prostora, predvsem zaprtega. Damjanova razdvojenost med domačo sobo in zaporniško celico, pa ne simbolizira le neke fizične ujetosti, predvsem gre za refleksijo družbeno-socialnega stanja margine, ki zamejuje mnogo bolj od sobnih sten. Avtorica problem subtilno generalizira in naenkrat ni več samo Damjanov. Problem postane naš.

Film nedvomno spada v vrh slovenskega dokumentarnega filma in postavlja drugačne standarde v pripovedovanju in prikazovanju resničnosti. Televizijske vsebine, konec koncev pa tudi kinomatografske, potrebujejo točno to, kar je uspelo Krajinovičevi- močnno, kritično in pronicljivo zgodbo. Potrebujejo samorefleksijo.

Po tujih sobah se je potikala KatjaŠ.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Damjanova soba
anonimni alkoholik [05/03/2011]

jao, zakaj šok terapija?
odgovori >>

    Re: Damjanova soba
    buba [05/03/2011]
    bi bilo možno, da bi objavili celoten tekst? nisem poslušala, pa me zanima.
    odgovori >>