GLASS CANDY, 6. 3. 2011; Kino Šiška, Ljubljana
* "For good times, call Glass Candy," nam pove karizmatična vokalistka zasedbe, Ida No, v predelavi znane skladbe "Iko Iko", priložnostno preimenovane v "Geto Boys". Če kaj, je bilo sinoči v Kinu Šiška videti, da je zabava res na pravšnjih frekvencah. Duo Glass Candy ima nek miniaturni kultni status v ožjem krogu poslušalcev alternativnih pop-muzik. Če bi sklepali po reakcijah Ide No, je bil odličen odziv občinstva vsaj do neke mere presenečenje za Glass Candy. Ida No je
namreč v neki točki nastopa vprašala, koliko prebivalcev šteje
Ljubljana in verjetno sklepala, da je cirka 150-glava množica dejansko majhne prestolnice nekega obskurnega kotička Evrope kar lepa številka.
Glass Candy so doma iz Portlanda v Oregonu, mesta, kjer je doma kar nekaj alternativne glasbe. Zasedba, katere temelj sta Ida No ter multiinstrumentalist Johnny Jewel, se je oblikovala že pred skoraj petnajstimi leti, njen zvok pa je evolviral od začetnega nojzarsko pobarvanega popa do sedanjega rahlo nevrotičnega elektro diska.
Verjetno je najbolj prepoznavni element podobe in zvoka Glass Candy bosonoga pevka Ida No. Medtem ko ponavadi velja, da je oder priložnost, da se nastopajoči skozi glasbo odprejo nekoliko bolj, kot bi jim bilo udobno sicer pod odrom, je bila Ida No totalna inverzija tega pogleda. Med izvajanjem skladb se je nenehno umikala za fasado, v katero je zmešala femme fatale in igrivo punčko, pri tem pa je bila videti hladna, zamaknjena in nedostopna. Valovanje občinstva je v
tistih trenutkih šlo kar mimo nje. Nato pa se je v pavzah med
skladbami odpirala in iskala komunikacijo z občinstvom; tudi po zaključku nastopa.
Femme fatale Ide No je tudi mnogoznačna. Malce potegne na šestdeseta leta minulega stoletja, velikokrat pa se zasidra tam pri samih koreninah tega lika; govorim o sredini 19. stoletja in dekadentni seksualnosti, ki jo lik femme fatale izžareva skozi evropske slikarije tistega časa. Če je bila Donna Summer konec sedemdesetih sramežljiva, a vendar potihem strastna katoliška deklica, pa femme fatale Ide No, navkljub svoji disko-preobleki, bolj kot ne utelesi stanco, v kateri
izpolnitev želje pušča v negotovosti. Saj pleše, ja, in je skrivnostno privlačna, ampak očitno tudi sama sebi zadostna. Nikoli ne razkrije, kam nas v resnici vabi - če sploh!
Posvetim se naj še sami glasbi. Glass Candy so v dokaj kratkem nastopu predstavili standarden nabor svojih "taboljših" in moram priznati, da v tem žal ni bilo najti kakšnih pretiranih presenečenj. Prej bi lahko rekla, da so se mi določeni prijemi zdeli preveč monotoni. Kot na primer finiširanje skladb skozi upočasnjevanje ritma, kar smo slišali
morda celo prevečkrat v enem samem večeru.
Drugače pa je estetika Glass Candy zanimiva. Zelo dobro odgovarjajo na vprašanje, kako za zidake jemati elemente disko glasbe, a hkrati trdno ostajati v vodah alternative, in to brez vsakršne osladnosti. Verjetno na podoben način, kot so pisani stekleni bonboni lahko estetsko privlačni, jasno pa je, da se z njimi posladkali, pač, ne bomo.
Četudi je pojava Ide No zelo karizmatična, me je dosti manj
impresioniral njen vokalni performans, saj se je, poleg slabotnega razpona njenega glasu, na trenutke zdelo, da poje čisto mimo skale, katere bi se morala držati. Vendar pa Ida najde način, kako rešiti te težave: njen vokal je bolj kot ne monotona in velikokrat nerazumljiva deklamacija, kateri tehnik dodaja ogromno delaya, sama pa se poslužuje izumetničenega, prisiljenega vibrata in s tem, konec koncev, ustvari prepoznaven vokalni slog. Sicer pa ob njeni pojavi, nato še ob dobro premišljenih aranžmajih, kjer prednjačijo trdno plesni štiričetrtinski ritmi, debelih basih, zelo sintetičnih klaviaturah in nekaj semplih, pomen natančnosti vokala definitivno izgubi na teži.
Nastop Glass Candy sem recenzirala Katarina Višnar.
Komentarji
komentiraj >>