MULATU ASTATKE, 11. 3. 2011; Kino Šiška, Ljubljana

* Z več kot polletno zamudo smo le dočakali nestrpno pričakovani koncert pionirja ethio jazza Mulatuja Astatkeja. Njegova turneja ob izidu lanskoletnega, bolj jazzerskega in mehkejšega albuma Mulatu Steps Ahead se je zaradi bolezni močno zamaknila v letošnjo pomlad, koprodukcija Druge Godbe in Kina Šiške pa je poskrbela, da se je sedemčlanska zasedba, poleg Nizozemske, Francije in Velike Britanije, ustavila tudi v odročni Ljubljani na koncertu, ki je otvoril sedemindvajseto razdrobljeno sezono festivala drugih godb.

Masovno zanimanje za Astatkeja je v prvi vrsti plod dela Francisa Falceta, plod njegove natančne predstavitve etiopske popularne godbe v obliki kompilacijskega niza Ethiopiques, v drugi vrsti pa seveda filma Broken Flowers, Jima Jarmuscha. Britanska novinarka Karen P je pred več kot tremi leti zavohala izjemno priložnost in poskrbela, da je aprila 2008 Astatke po desetletjih spet nastopil v Veliki Britaniji, njegovi koncerti so bili pred tem precej omejeni na relacijo Etiopija - ZDA. Karen P je imela izjemno dober nos in za spremljevalno skupino izbrala Heliocentricse, londonske mojstre eksperimentalnega jazza. Koncert je bil kljub le enemu dnevu pripravljalnih vaj obsojen na popoln uspeh. Prevrtimo dve leti naprej. Po uspešni plošči in nastopanju s Heliocentricsi je Mulatu za snemanje albuma Mulatu Steps Ahead izbral nove glasbenike, sicer še zmeraj britanske, a na prvi pogled gre za jazzerje iz bolj akademskih krogov, ki jih je zbral preko svežih londonskih vez. Nekatere od njih je znovačil tudi za spremljevalno skupino in z njimi prišel v petek v Ljubljano.
Da bo na otvoritvenem koncertu letošnje Druge godbe obisk dober, je bila jasna stvar, ni pa bilo jasno, da bo dobesedno razprodan, kar je zbudilo spomine na "zlate čase" festivala, predvsem zato, ker so bile zastopane tako rekoč vse možne generacije, prednjačila je (končno) celo pestra mlajša publika, ki je v tihi katedralni dvorani skoncentrirano spremljala in glasno spodbujala od prvega trenutka suveren bend.

Skepsa, da petična, z raznih vetrov najeta delovna sila lahko le stežka zapolni čevlje ene najprogresivnejših britanskih zasedb zadnjih let, torej Heliocentricsov, je trajala bore malo časa in se popolnoma sesula že nekje pri tretjem komadu, saj je bila skupina popolnoma uigrana, z večinoma ležernejšim, tekočim in žmohtnim gruvom, kot se šika za "pravi" ethio jazz. Kot je bilo pričakovati, so komade z zadnjega albuma Mulatu Steps Ahead prepletali s starejšim, bolj znanim materialom, navdušile pa so večinoma precej dolge izvedbe, začinjene z raznimi solažami, najbolj so izstopali tolkalec in pa oba člana pihalne sekcije. Zaradi dinamičnih aranžmajev, pa tudi "himničnosti", predvsem starejših kompozicij, sem pomislil, da bilo super, če bi prav nabrita pihalna sekcija štela kakega člana več, kar bi zagotovilo tisti pravi šus. Sicer je bil zvok v vedno nepredvidljivi Šiški poseben, ki je že skoraj pregovorno tih in sterilen, kar pa je tokrat funkcioniralo precej dobro, vse inštrumente, tudi vibrafon, ki ga je precej težko dobro ozvočiti, se je slišalo čisto in natančno.

Mulatu si je v treh letih obsežnejšega koncertiranja očitno nabral kilometrine, saj je v primerjavi s povratniškim koncertom v Cargu precej manj dirigiral potek in več tapkal po vibrafonu, kot se spodobi za etiopskega multiinštrumentalista, vsake toliko je odtolkel tudi po tolkalih in potipkal po električnem klavirju. Dinamika je bila bistra, s točnim naraščanjem v Astatkejeve kratke solaže, vse pavzice na pravem mestu, novejše, počasnejše in jazzerske kompozicije pa so v živo delovale celo bolje kot na plati. Če je Astatkejeve nastope s Heliocentricsi krasil žmoht in delček improvizacijske tendence benda, pa so nastopi z novo druščino povsem brez kakršne koli sive cone, vse stoji na svojem mestu, brez zajebancije in bluzenja, a z nujno igrivostjo in iskrivostjo.

Za konec smo slišali parado hitov, izjemno razigrano verzijo komada "Yegelle Tezeta", potem "Yekermo Sew", za bis pa še izjemno dolgo, sijajno izvedbo komada "Mulatu", pri uvodu pa se je Astatke pošalil, da gre za kompozicijo, ki jo je napisal zase in od tod tudi naslov.

Dobre volje pa ni vlil le številen in pester, dobro vzdušni obisk, ampak tudi zadnje dejanje večera, Mulatujevo podpisovanje plat v preddverju, kar sicer zadnje čase vidimo žal prakticirati le ameriške raperje, ki pa tečno že med koncertom sami petindvajsetkrat poudarijo, da se bo ob koncu dalo kupiti tudi plošče. Dobro voljo je vlilo, saj zadnje čase v Ljubljani "mercherdising" ne funkcionira preveč dobro, prodaja raznih izdelkov, predvsem glasbenih nosilcev na koncertih pa še zmeraj predstavlja velik delež zaslužka potujočih glasbenikov.

Ethio jazz v top formi njegovega "očeta" in britanskega venčka glasbenikov.

V Kinu Šiška je bil nad svežim bendom Mulatuja Astatkeja več kot prijetno presenečen Borja Močnik.