Sreda, 29. 10. 2003
petrak
Ob vsesplošnem detektiranju krize v založništvu, promociji in prodaji, pa tudi recepciji, branju leposlovja, v Sloveniji vznikajo različne oblike reševanja trdoživih težav in rastejo glasovi upanja, da kuharski priročniki, trivialne knjige in trendovske revije ne bodo edina oblika branja. Eden izmed najpogosteje navajanih razlogov, zakaj knjig ne beremo in ne kupujemo ali pa jih beremo, a jih ne kupujemo, in si jih raje izposojamo v knjižnicah, kar potrjujejo statistični podatki, je, da so knjige drage.
Kakšno strategijo je ubrala novonastala knjižna zbirka Šerpa in kakšne so njene oblike približevanja leposlovnih besedil širšemu občinstvu, smo predstavili v nekaj minutah. Literarno-umetniško društvo Šerpa iz Ljubljane je nastalo prav zavoljo Knjižne zbirke Šerpa, ki si za desno obrazilo jemlje slogan: Knjiga za jurja! Šerpa, ki je visokogorski nosač in hkrati nova žepna zbirka, je spomladi letos prinesla v knjigarne, bare, na ulico in bralčeve dlani tri, jeseni pa še dve, tako skupno pet svežih knjig. To so: Uroš Zupan: Sutre, tretji ponatis; Joshua Beckman: Zapustiti New York; Gary Snyder: Pesmi z Želvjega otoka; Pierre Reverdy: Izviri vetra ter Fernando Pessoa: Pesmi, Mornar, Bankir Anarhist.
Nova zbirka zaenkrat še ne živi na veliki nogi. Poleg teh petih naslovov je v začetku izdala še knjigo pesmi Barbare Štucin Draga Barbara. Ustanovitelja, pobudnika in urednika Primoža Čučnika smo povprašali o začetkih in položaju zbirke.
Primož Čučnik: »Bizaren je bil ta začetek … s to predizdajo. Tista knjiga niti ni v prodaji. Takrat je bil tu ameriški pesnik Matthew Zapruder, ki je financiral prvo izdajo Šerpe, ki je izšla samo v 200 izvodih. In takrat še ni bila Šerpa, ampak je bila samozaložba. Potem sem želel naprej. Izšle so prve tri knjige. Že takrat sem kot projekt prijavil prve tri knjige, ampak niso dobile nič denarja, teh pet knjig ni dobilo nič denarja. Nekaj sem jaz založil, nekaj je bilo sponzorjev. Sicer bolj malo sponzorjev. Letos izide še šesta knjiga, in ta je pa zdaj dobila nekaj denarja tako na ministrstvu kot na mestu. To pa je fajn ravno zato, da bomo lahko tudi za nazaj pokrili stroške za vseh pet knjig, ki so izšle brez pomoči. Skoraj nujno bi bilo omeniti vse, ki so sodelovali, delali okrog Šerpe, in to zastonj. Vsi prevajalci, vsi, ki so sodelovali, so delali brez honorarja.«
Vsi, ki sodelujejo pri Šerpi, delajo torej zastonj. Kako je dandanes sploh še mogoče, pripraviti ljudi, da delajo brez plačila ali za zelo malo denarja?
Primož Čučnik: »Ne vem, jaz sem veliko težil s temi knjigami in s to idejo, ki je že stara. Imel sem jo že dve leti prej, preden so knjige začele izhajati. Samo takrat ni nikoli prišlo do realizacije. Že takrat mi je par ljudi reklo: če boš to delal, ti bomo naredili kaj zastonj. Ampak potem, ko je šlo zares, je tudi res tako bilo. Ene stvari so se pripravljale že prej, ni bilo čez noč. Potem pa smo dejansko teh pet knjig naredili na ta način. Seveda pa ne bi rad delal tako naprej, to je konec koncev brezveze … Vnaprej bi bilo fajn imeti vsaj toliko denarja, da bi bili nižji honorarji … ker je to nizkoproračunska zbirka, tudi knjige so poceni, tako da bo tudi vsak pripravljen delati za manjši honorar, kot je sicer normalno. Doslej je bilo pač izjemno. Za prvi preboj.«
Prva predstavitev knjig se je zgodila pozno spomladi v Bikofeju na Gosposki ulici, organizirani so bili poulični projekti, pred kratkim je v Makalonci potekala zanimiva akcija. Za šankom so prodajali knjige v kombinaciji s kavo. Šerpa želi razširiti poti in prinašati ob kavici še užitek branja za jurja. Do ideje je Čučnik prišel skupaj z njegovimi znanci, ki imajo lokale. Šerpa je živa zbirka, skrbi za branja, nastope pesnikov. Kaj meni o nastopih urednik?
Primož Čučnik: »Eh … Zdi se mi smiselno … kar precej – čeprav moram reči, da včasih tudi zgleda dosti nesmiselno. Recimo, ko na branje pridejo samo isti ljudje, ki so že bili. Ampak, saj ni tako, ne. Saj se vseeno potem o tem nekako sliši. Smiselna se mi vsekakor zdi ta ideja, da se knjige prodaja v kakšnem lokalu. Čeprav je Bikofe naključje – ker je najbližji na Gosposki, kjer delam. Slučajno se tam veliko zadržujem.«
In spiješ dosti kav …
»In spijem dosti kav, ja. Meni se to [prodaja knjig po lokalih, op. P. K.] zdi kar pomembno. Stanje slovenskega založništva ni rožnato. Tudi zaradi tega sem se odločil, da bi tako založbo ustanavljal. In nek tak način, alternativen način predstavitve – se mi zdi zelo v redu. Če drugače ne – je sigurno v Bikofeju ali v Makalonci kdo kupil knjigo, ki je v knjigarni ne bi, in to je že kar uspeh. Ker mogoče sploh ne hodi v knjigarno. Se pavi, da ne bi niti vedel, da je neka knjiga izšla.«
Mehke žepne izdaje knjig po nizki ceni bi sicer lahko po analogiji ustrezale knjigam, ki jih poznamo iz tujine, v predstavitvi pa je bilo zapisano, da »hkrati prisluškuje bitju srca, torej tistemu, kar odloča, ko odpovejo vsi razumski razlogi«. Torej knjige niso le dostopnejše za bralce, temveč tudi za avtorje, ki iščejo primerno založbo, ki bi izdala njihove tekste, ki morebiti ne ustrezajo normam že obstoječih založb. Ustanovitelj društva in knjižne zbirke Šerpa, pesnik in prevajalec Primož Čučnik je o usmeritvi zbirke povedal:
»No, sigurno … mislim, jaz ne bi ločeval formo od vsebine. Se mi zdi, ja, to ni slaba ideja, pač. Ta zbirka s svojim formatom, obliko in načinom prodaje se mi zdi, da je odprta do takih stvari, ki mogoče drugače ne bi šle skozi. Po drugi strani pa Šerpo zanima tisto, kar v Sloveniji še ni bilo prevedeno. Ali pa četudi je bilo, jo zanima biti izdano v bolj bizarnih kombinacijah. To so lahko krajši teksti, ki mogoče res enih večjih založb ne zanimajo, in so lahko malo bolj obrobni teksti v opusu kakšnega avtorja. Take stvari. Je pa itak toliko avtorjev, ki še nikoli niso bili prevedeni, zanimivih, da tudi glede tega ni problema. To se mi zdi dosti dobra poanta, da bi bile knjige, ki bodo posebej mišljene za to zbirko, tudi vsebinsko malo drugačne, vsebinsko mogoče malo bolj sproščene, kot bi bile za kakšne (v narekovajih) bolj resne založbe.«
Želja urednika Primoža Čučnika, da se knjige prodaja tudi v za potencialnega bralca bolj sproščenem okolju, kot so bari, na branju poezije, ob kavi, kaže povezanost z estetiko nove zbirke, ki je opredeljena s samostalnikom urbanost. Z njegovimi besedami to pomeni, »da zbirka igra na širino, odprtost, raznolikost. Ukvarja se z izkušnjo mesta in življenja in jezika v njem, z izkušnjo sodobnega človeka, ujetega med podobe in v ulični kaos, velemestni hrup, hitenje, beg, umik, iskanje, gibanje, spreminjanje. Med besede sprejema mestni utrip.«
S Čučnikovo pravkar opredeljeno estetiko pa se spopada tudi zadnji poetsko-glasbeni projekt, ki ga oblikuje skupaj z glasbenikom Tomažem Gromom. Kaj se zgodi? je naslov projekta, katerega prvi dve ponovitvi, variaciji sta se že zgodili. Po prvem dogodku smo na radiu Študent že poročali, tako da si vsi zainteresirani lahko preberete recenzijo dogodka na naši spletni strani. Druga ponovitev se je zgodila 16. tega meseca v Škucu. Tretjo ste lahko ulovili 29. 10. v klubu Gromka. Primož Čučnik in Tomaž Grom sta eden najopaznejših in najuspešnejših tandemov pesnika-glasbenika, ki učinkovito spajata besedo in zvok v heterogeno celovitost. Dolgoletno sodelovanje, spomnimo na zgoščenko Dvojnik, na kateri je sodeloval še Tao G. Vrhovec Sambolec, in letošnji cede Košček hrupa in ščepec soli, gotovo prinaša uglašenost.
Zakaj smo pravzaprav najavljali ta dogodek in predstavljali knjižno zbirko? Zato, ker ste v Gromki za jurja prisostvovali projektu Kaj se zgodi? in si izbral eno izmed petih knjig Šerpe. Dogodek, ki vleče k zgledovanju in nevsiljivo kliče pohvalo. Urednik Primož Čučnik, ki sodeluje z oblikovalcem Tomotom Šerpo, jih je predstavil na kratko tako:
Fernando Pessoa: Pesmi, Mornar, Bankir Anarhist.
Čučnik: »Prvi dve knjigi sta Pessoa in Reverdy. Pessoa je sicer zelo znan, ampak tu imamo prevode novih prevajalcev. Pessoa še nikoli niso prevajali prevajalci, ki ga pri Šerpi. Iz portugalščine je prevajal Miklavž Komelj dramo in kar nekaj pesmi. Mojca Medvedšek pa Bankirja Anarhista. To pa je proza F. Pessoe, ki ni bil še nikoli predstavljen kot prozaist na Slovenskem, čeprav imamo že tri njegove knjige. Poudariti gre, da je Miklavž Komelj dodal obširno spremno besedo. To je zelo pomembno, to je tak presedan. To je bila prva knjiga, ki je bila mišljena, in je tudi kot ena izšla in je najbolj obsežna. M. Komelj je imel tekste doma, v glavnem že prevedene, v času priprave knjige pa je napisal spremno besedo. Res obširno spremno besedo o Pessoi, najbolj obširno pri nas doslej.«
Pierre Reverdy: Izviri vetra.
Čučnik: »Reverdyja je prevajala Barbara Pogačnik. Malo sem silil tega Reverdyja. On ni bil nikoli preveden, je pa avtor zgodovinske avantgarde iz časa nadrealizma. On v poeziji sicer velja za kubista. Že v Franciji je bil vseskozi malo bolj na robu dogajanja. Ni bil član nobenega literarnega kroga, krožka, čeprav so ga zelo cenili. To je pač prvi prevod njegovih pesmi. Izbor. En del Šerpe se bo tudi vnaprej osredotočal na zgodovinsko avantgardo, kar je še zanimivega, pa pri nas še ni bilo predstavljenega. In tega je še kar nekaj. Razmišljal sem in ugotovil, da je tega še kar nekaj. Pa tudi tisto, kar je sicer že bilo prevedeno, pa bi se morda še nanovo prevedlo, na drug način bi se še dalo predstaviti, z drugim izborom, z drugim prevajalci.«
Gary Snyder: Pesmi z Želvjega otoka.
Čučnik: »Gery Snyder je klasičen bitniški avtor, tudi on še ni izšel v Sloveniji. Tone Škrjanec ga je imel prevedenega v predalu že nekaj časa. In zdaj je lahko izšel. Prej pač ni bilo zanimanja. Očitno pa je, da se je zdaj kar naenkrat pojavilo.«
Joshua Beckman: Zapustiti New York.
Čučnik: »Zakaj Joshua Beckman? Ja, ne vem, nekako paše zraven. On je bil gost Medane in takrat sem ga spoznal, njegovo poezijo že malo prej, in mi je bil od tistih ameriških gostov najbližji. In sem se že takrat navdušil, da bi nekaj iz tega naredili, mogoče knjigo. In smo naredili to tenko knjigo. On ima tudi v Ameriki šele tri knjige.«
Uroš Zupan: Sutre, tretji ponatis.
Čučnik: »In ponatis Suter Uroša Zupana. To pa je cela zgodba. To je že tretja izdaja. Drugo izdajo je izdal Cunjak, tista izdaja se itak prodaja samo pri Cunjaku, v antikvariatu, na štantu. Jaz sem se potem odločil, da gremo še v tretji natis, da je ta knjiga tudi v knjigarnah. In moram reči, da je dokaj upravičeno, saj se kar v redu prodaja.«
Za konec pa smo predvajali delček posnetka z dogodka Primoža Čučnika in Tomaža Groma Kaj se zgodi?, ki se je zgodil v Škucu, 16. oktobra.
S Šerpo se je pogovarjala in jo predstavila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>