Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
»Pravljičarstvo domnevno treznih« (2217 bralcev)
Sreda, 23. 3. 2011
Igor Bijuklič



Te dni se odvija 14. pripovedovalski festival »Pravljice danes«, zato je naslednjih pet minut posvečenih vsem tistim, ki si prizadevajo, da bi ohranili govorjenje, spomin, domišljijo, pripoved, pravljice. Obenem pa je naslednjih pet minut precej manj slovesno namenjenih še eni vrsti mnogo bolj usodnih pravljic in njihovim razpečevalcem, ki se gredo slabega pravljičarstva v obliki lucidno treznih vizij razvoja in napredka.
Te dni se odvija 14. pripovedovalski festival »Pravljice danes«, zato je naslednjih pet minut posvečenih vsem tistim, ki si prizadevajo, da bi ohranili govorjenje, spomin, domišljijo, pripoved, pravljice. Obenem je naslednjih pet minut precej manj slovesno namenjenih še eni vrsti mnogo bolj usodnih pravljic in njihovim razpečevalcem, ki se gredo slabo pravljičarstvo v obliki lucidno treznih vizij razvoja in napredka. Tovrstno pravljičarsko početje kravatno uniformiranih in drugih specialistov realnega pa nasprotno izničuje zmožnosti govorjenja, spomina, domišljije, kaj šele mišljenja, ravno tam, kjer ga danes tako krvavo potrebujemo.

Kaj se zgodi, ko uniformirana politika, predvsem pa medijski trobentači, ki so kljub svoji vehementni glasnosti vse bolj vsebinsko nemi, začnejo v nedogled ponavljati neke metafore, prispodobe, jezikovne igre, v katerih po definiciji ni več tretje opcije. Ta tretja opcija seveda ni nikoli vnaprej definirana. To je tista točka, kjer bi se moralo vsakič znova odvijati dejavno mišljenje o tem, da bi bile lahko stvari drugačne, kot so. Da si drznemo misliti o drugačnem, praktično pomeni izstopiti iz gospodovalne logike binarnih nasprotij ali-ali, ki se lažno predstavljajo kot mesta svobodne izbire.

Napredek ali propad, kapitalizem ali socializem, nebesa ali pekel, angeli ali demoni, preživetje ali izničenje ter podobne dvojice ne izvržejo toliko tistega, kar stoji vmes kot nekakšna kompromisna srednja pot, temveč predvsem tisto, kar kot možnost stoji povsem zunaj dvojice.

To je obenem tudi ključna logika pravljic v izročilu krščanskega Zahoda, kjer nad vsem kraljuje moralni spopad med dobrim in zlim ali - po besedah današnjih specialistov realnega - med pravilnim in nepravilnim. Kdor še vedno misli, da je svoboda stvar izbire, ki povrh vsega vselej izbira le med pravilnim in nepravilnim, ta je dokončno zapustil svet budnih in sanja sanje srečno zabitih.

Ena izmed zadnjih zares bedastih pravljic, ki se jim slovnično pravilno reče strategije napredka, nosi naslov »Nemško-francoski vlak«. Ta vrhunska metafora in jezikovna igra, ki že zdavnaj ni več zgolj to, je dobesedno zastrla horizonte mišljenja in možnega. To je moč razumeti tudi tako, da smo si preprosto dovolili povezniti konjske plašnice na lastno glavo. Kako le? Nič lažjega!

Z nenehnim topoglavim kokodakanjem te metafore in njene okrasne plitvine je ta besedna figura napredovala v analogijo. To pa pomeni, da pluralnost in mnogoterost človeškega sveta oziroma njegovo bližnjo prihodnost zdaj razumemo in si razlagamo na način vlakovnih kompozicij, železniške postaje, urnikov, peronov in drugih infrastrukturnih pritiklin. Kaj pa je zdaj to in kaj to pomeni?

To kratkomalo pomeni, da dotična jezikovna igra dobesedno na novo postavi horizonte možnega tako v mišljenju kot v svetu samem. To tudi pomeni, da od pluralnosti našega sveta ostane le kup različno sofisticiranih vizij in strategij, ki vse vlečejo v isti nikamor in nikjer. Preden nasedemo obetavni vsebini pravljice o »Nemško-francoskem vlaku«, bi nas moralo skrbeti dejstvo, da je nekaj takega kot »vlakovna kompozicija v odhodu« postala vrhovna analogija in obenem šablona, po kateri gospostvo vidi, razume, meri in posledično vodi ter upravlja naši skupni svet in prihodnost. Če drži, da so meje jezika meje našega sveta, potem tovrstna pravljica obeta svet, v katerem možnosti, razen ene, ne more biti več.

Ko samozagledano mehko-trdo gospostvo začne z govejo resnobnostjo govoriti o »vlaku v odhajanju« in podobnih bedarijah, potem po analogiji dobimo vse bolj oprijemljivo pohabljen svet, kjer lahko le vstopimo na vlak, ki že ima smer. Ostati na postaji, ko je vlak samo eden, je enako, kot da bi skočili pod njega. V tem svetu nam premikanje diktira programski urnik in ne lasten razmislek in razsojanje.

V tem svetu razmišljanje in delovanje nista več potrebna, saj smo na pravem vlaku, preostane le trdo in kreativno delo ter prizadevanje, da bi čim dlje in hitreje drveli. V tem svetu vektorskega napredovanja končna postaja ni predvidena. Vozimo se lahko le naprej in tako v slabo neskončnost. V tem svetu so le še tirnice in utirjena gibanja. Okoliški pokrajini lahko le pomahamo v dokončno slovo. Predvsem pa v tem svetu ni tretje opcije in mišljenja o možnostih, da bi lahko bilo drugače, kot je.

Tovrstne strokovne pravljice bodo njihovi fabrikanti branili kot specialističen kontakt z realnostjo samo, ki je dostopna samo njim in njihovim ekspertizam. Tukaj ni več mesta za govorjenje, mišljenje, razsojanje in spomin. Če se s tem spravite nadnje, vam bodo še očitali, da ste šibki v razumevanju zahtev realnega sektorja. Pravljica o »Nemško-francoskem vlaku« še spopada med dobrim in zlim nima več. Logika »ali to ali ono« je v tem primeru dokončno religiozna, saj je eno od obojega vselej že definiran pekel, kaj šele tisto tretje ali četrto ali peto, ki je naravnost zunaj območja misljivega in možnega.

To je pravzaprav »postpravljična« situacija, kjer je vrhovno dobro v obliki nevprašljivega napredka zmagoslavno že tukaj. Logika »vstopi ali propadi« vzpostavlja klinično nori horizont le še boja za preživetje, kjer je svoboda možna le kot nujnost, in sicer še bolj požrtvovalnega dela in še bolj norega trošenja. Ali je to golo sprenevedanje, zdrava slepota ali še en dialektični preobrat orwellovskega tipa, prepuščam vaši presoji. V dneh, ko poteka festival pripovedništva, pa se dodatno okrepi zla slutnja, da so domnevno trezni tisti, ki danes ne razumejo prav dobro pomena in razsežnosti pravljic, saj z njimi naskakujejo naravnost nebo samo.

Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.


Komentarji
komentiraj >>