Trinajsta izdaja ljubljanskega Festivala dokumentarnega filma, ki se dokončno izteče v sredo, je z malce pretesnim skupnim imenovalcem »Veliki diktatorji, mali bogovi« predstavil dovolj pester izbor aktualnih naslovov svetovne in regionalne dokumentarne filmske produkcije. Tokrat tudi z obetavnim izdelkom iz domače hip-hop skrinje, iz katere so na veliko platno skočili Ali En in Klemen Klemen ter ostali protagonisti s scene na sončni strani Alp!
V tekmovalni programski sekciji po svoji naraciji izstopa film »Nostalgija po svetlobi«, čilenskega avtorja Patricia Guzmana. Skozi uvid v astronomijo in ostale oblike življenja v vesolju film gledalca učinkovito vpelje v zamolčano, zabrisano in skrito zgodovino Čileja. Puščava Atacama priča o žrtvah Pinochetovega režima in današnjem tragičnem položaju tistih žensk, ki imajo dostop do zamolčane preteklosti in njenih žrtev. Med kopanjem žensk po ostankih žrtev in v zemljo zakopanih prežitkov preteklosti avtor vrine prepričljivo prispodobo o današnjem Čileju: zakonski par - ona z Alzheimerjevo boleznijo in on s spominom slona - kot slikovita prispodoba shizofrene družbe s travmatično preteklostjo.
V sekciji aktualnih in družbenokritičnih filmov sta med drugim prikazana tudi dva filma iz češke produkcije, ki je v letošnji izdaji festivala zastopana s kar po nekaj filmi. »Vse za dobro tega sveta in Nosovic« je bridko duhoviti prikaz azijskega produkcijskega načina sredi češkega podeželja. Avtomobilski koncern Hyundai, ki je v vasi Nosovice zgradil orajško tovarno, je lokalne prebivalce prikrajšal za obdelovalno zemljo in namesto blaginje prinesel brutalno obliko kapitalizma. Namesto delovnih mest za vaščane je sedaj tamkajšnja tovarna za mnoge neznani leteči predmet sredi nekoč bogatih obdelovalnih površin. Odziv vpletenega režiserja na dejanske posledice za življenje ljudi v globalnem kapitalizmu je lokalen, a nič manj produktiven. Film z ekstra bonus dodatkom preveva groteskni občutek za humor, ki je očitno še edino, na kar se lahko zanesejo prebivalci Nosovic.
Film »Pozabljeni prostor« spretno izkoristi pripovedno moč kontejnerjev. Da, tistih kontejnerev, v katerih na transportnih ladjah prevažajo blago in v katerih vidimo živeti za sistem »odvečne« ljudi. Kontejneri v zgodbi med seboj povezujejo kontinente ter razviti Zahod z nerazvitim Vzhodom. Za okolje škodljivo transportno industrijo po celem svetu, od Rotterdama do Hong Konga, se skriva usoda premnogih ljudi in z njimi povezana revščina. Na trenutke se zdi, da film želi povedati veliko več kot lahko napletemo okoli potujočih škatel. Njegove prepričljivosti z »manj je več« vodilom ne bi bilo namreč nič manj.
Domačo nalogo iz popularne kulture je solidno opravil režiser Boris Petković s filmom »V letu hip hopa«. Po analih, slovarjih in enciklopediji je slovenska hip hop in rep scena končno dostojno ovekovečena tudi na filmskem traku. Zapišimo le, da bi ustvarjalci filma za še boljši vtis lahko malo globlje pobrskali tudi po imenih tistih par reperk, ki so se poskušale prebiti na površje s testosteronom nabite glasbene scene. Vemo, da jih obstaja nekaj, ne vemo pa, zakaj jih je tako malo. Ali pač?
Film z naslovom »Vsebina« režiserja Chrisa Petita iz iste sekcije bi zlahka sodil v kategorijo mentalne onanije, saj z razvlečenimi monologi o današnji dobi in hitrem sporazumevanju preko elektronskih medijev, kljub nekaterim zanimivim prebliskom, najverjetneje z uvrstitvijo na program festivala služi kot opomin in grožnja pred pogosto spregledanim dejstvom, da si je dokumentarni film včasih lažje zamisliti, kot dejansko tudi posneti.
Festivalska sekcija »Miti, ikone, mediji« letos sestoji iz šestih vsebinsko in formalno raznovrstnih filmov. V ospredje je postavljen posameznik, a najsi gre za ikono poparta v filmu »Candy Darling, Warholova superzvezdnica« ali diktatorja v filmih »Avtobiografija Nikolaja Ceausescuja« in »Cinema komunisto«, izbrana dela vselej pričajo tudi o mitotvorni razsežnosti filmskega medija in širšem družbenem kontekstu.
Triurna »Avtobiografija Nikolaja Ceausescuja« romunskega video-esejista Andreja Ujice, med drugim avtorja »Videograma neke revolucije« in »Izven sedanjosti«, je eden izmed presežkov pričujoče sekcije. Ujica je film zmontiral iz več tisoč ur uradnih in zasebnih arhivskih posnetkov brez posebnih pojasnil, komentarjev ali intervjujev. Od tu tudi naslovna »avtobiografija«: film je takšen, kot da bi ga o svojem »liku in osebnosti« posnel diktator sam.
Na prvi pogled nekritična uporaba propagandnega gradiva, ki je služilo poveličevanju komunističnih ritualov in gradnji kulta osebnosti, z zgodovinske distance deluje subverzivno, kot diktatorjeva samoobdolžitev. Nenazadnje se film začne in konča s posnetkom zasliševanj zakoncev Ceausescu na sodišču. Ujica pa se z nekonvencionalnim pristopom izogne didaktičnosti in enoznačnemu vrednotenju.
V »Cinema komunisto«, srbske režiserke Mire Turajlić, je tako imenovani diktator ̶ neprimerljiv z romunskim ̶ prav tako osrednji protaganist filma, le da gre tokrat za Josipa Broza. Na ruševinah filmskega studija Avala v Beogradu, nekoč epicentru jugoslovanskega filma spektakla, ki je služil utrjevanju »tekovin revolucije« in partizanske mitologije, avtorica obuja pripoved o Jugoslaviji kot filmski naciji.
Titov osebni kinooperater Leka Konstantinović, režiser »Bitke na Neretvi« Veljko Bulajić, igralec Bata Živojinović in drugi akterji jugoslovanskega filma spregovorijo o gradnji znamenitega studija, kamor so hodili snemat velikani Hollywooda, in vplivu ter pomembnosti filma za jugoslovanski socializem in Tita osebno. Intervjuji se izmenjujejo z odlomki iz klasik žanra partizanarice in posnetki zapuščenega studija ter pogosto delujejo humorno. Čeravno je instrumentalizacija filma v namene (politične) propagande do neke mere kritično ovrednotena, lahko »Cinema komunisto«, vsaj po naslovu sodeč, očitamo najmanj ignoriranje nekaterih drugih pojavnih oblik filma v Jugoslaviji, ki niso uživale takšne naklonjenosti režima.
»Beautiful Darling, Warholova superzvezdnica« je dokumentarec o Candy Darling alias Jamesu Slatteryu, transvestitu, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih nastopal v filmih »Flesh« in »Women in revolt« Paula Morriseya in navduševal Louja Reeda in Tennesseeja Williamsa. Med intervjuji z akterji Warholove Tovarne, avdio-dnevniki, odlomki iz filmov in arhivskimi posnetki, spremljamo Jeremiaha, ki se trideset let po smrti igralke pripravlja na pokop žare z njenim pepelom. James Rasin izriše portret igralke, ki je svoje življenje živela kot filmsko vlogo in iz svojega telesa in osebnosti ustvarila umetnino. Hkrati pa je film tudi portret kulture obsedenosti s slavo in vse prej kot laskav vpogled v zaodrje Warholove umetniške scene.
Pod film »Robert Frank: Ameriško potovanje« se je podpisal francoski režiser Philippe Seclier, ki se je odpravil na pot, po kateri je konec petdesetih hodil znameniti fotograf in zbiral material za knjigo fotografij, ki jo je izdal leta 1959 pod naslovom Američani. Z njo je kritično zarezal v mit o ameriškem snu in domoljubni in ponosni povojni Ameriki zoperstavil podobe družbene razslojenosti in rasizma. Avtor v filmu beleži nekatere lokacije, na katerih je Frank posnel svoje fotografije, in izbira izjave ljudi, ki so fotografa poznali ali z njim sodelovali. Med njih pa kot osrednji motiv vpleta pogosto neizostrene in tresoče video posnetke cestne vožnje. Ameriško potovanje navkljub redkim trenutkom, ki pričajo o aktualnosti Frankovega pogleda na ameriško družbo, izvodeni v kompozicijsko nedodelano celoto brez konkretne rdeče niti.
Festival dokumentarnega filma se v Kinodvoru in Cankarjevem domu nadaljuje še do srede. Že danes popoldne in zvečer si zamudniki lahko ogledate najbolj zanimive filme, v prihodnjih mesecih pa si nekatere naslove obetamo tudi v redni kino distribuciji.
Uča sta na filme vrgla Bor in Dare.
Komentarji
komentiraj >>